Ribičija...

Očino se mi to maščuje, da bi se rada učila in rastla. Dobim popravne izpite. Vedno znova. Ribarjenje? Seveda. Imela sem knjigo zraven in dnevnik. Pisala bom nekje na soncu, da se malo pregrejem. Ostali pa naj kar lovijo. Seveda gremo! Zakaj pa ne.

Poznam bližnjico do tja. Čez male kraje. Vmes sta se pritoževala, zakaj ne grem po avtocesti. Kod da je že kdaj do Ptujske gore bila avtocesta. Pa daj no!? To je ja na vrhu hriba! Seveda sem takoj prepoznala veliko drevo, kjer sem morala zaviti ostro desno.

Veliko zapuščenih hiš ob cesti. Nekaj pa čisto novih, ena mi še je bila posebej pri srcu. Moderna. Z ravno streho. Barva je bila malo boleče temno siva, kot petdeset odtenkov še temnejše… Stil pa okusen in praktičen. Mimo moje vile, ki zdaj zgleda bolj kot velika hiša. Po bregecu dol. Bo odprta kaka črpalka? Na to pa prej nisem pomislila. Prazniki so. Moja bližnjica bi splavala po vodi, če bi morali nazaj na Ptuj ali Maribor natočit gorivo. Sin takoj opazi tablo spodaj. Še dve sto metrov. Jeee!

Dolina Vinettu se je hitro pokazala in razprla v vsej svoji zeleni barvi. Še prej smo se peljali mimo hiše. Ali cerkve. S stolpom. Z ateljejem, kjer duhovnik slika. Vem. Nismo se mogli zediniti, kaj je. Barva je netipično črna, no zdaj je že temno siva bolj. Se bomo nazaj grede ustavili.

Ribnik je poln! (Vode!) Neverjetno! Že gledata palice. Ne, jaz ne bi. Daj no. Družinsko lovljenje rib. Hvala, ampak ne hvala.

Lovita na kruh. Polno ljudi okoli majhnega ribnika. Kar vlačijo ven velike postrvi. Nič. Še vedno nič. To je bila taka tekmovalnost. Napetost. Jaz pa sem sedela z dnevnikom pod riti in uživala v naravi. Zagledam sina, kako vleče ribo ven. S tako hitrostjo sem bila do vedra in že nazaj pri njem, da se je prah dvigal za mano. Vode! Jee! Prva riba njegova.

Potem pa sta jih enakomerno lovila. Sin je še potegnil velikanko ven. Na koncu pa še je ljubi potegnil kita od postrvi ven. Vmes sem poskusila loviti. Držala sem za palico in je takoj potegnila štopelček pod vodo. Ni močno vlekla. Jaz sem mislila, da je to težje. Riba, da se bolj bori. Potem pa sem palico predala naprej. Eh, to ni zame.

Šla sem še kobilice iskati, ker jima tako dolgo ni prijelo nič. Pa ni bilo nobene. Še vedno prehladno. Sin je enkrat ribo ven vlekel. Tako me je sfockala z repom po halačah. Par pa je gledal s terase. Kako sta se smejala zraven, ko sem cvilila, ko je voda špricala vsepovsod iz vedra, kako sta ljubi in sin tekmovala zraven. Potem smo se usedli zraven njiju.

»Od kod ste, da tako prklinjate?«

»Maribor.«

»Se nama je zdelo.«

Lep zanimiv izlet v dolino ob potoku. Poln doživetij. Prava pustolovščina. Ljubi je ujel tako veliko postrv, da ni bila dovolj zapečena. Bolj je jedel suši. Najine pa so bile odlične.

Na poti domov  smo se še ustavili ob cerkvi-hiši-ateljeju. Bila je vila z zvonikom. Spredaj čudvoti kipi. Prostoren atelje s kipom na sredini. Temno vijočini tulipani spredaj. Lepi polkrožni dovoz. Velika stara drevesa. Stolp, kjer je bila zaprta zlatolaska. Znak tretjeta očesa v trikotniku. Za vilo pa pes. Očitno nekdo živi tukaj... Zanimivo. Ni cerkev z ateljejem za duhovnika, kot sem navijala... Vedno tudi ne morem imeti prav...

Lep pustolovsko družinski dan!