Sočno rdeč... od znotraj!?!

Imam novega pomočnika pri hiši. Sesalec. Robotski sesalec. Zdaj ravno nekaj drma pod mojo posteljo. Super je. Sicer je tudi glasen kot normalni. Vse posesa. Ni mi žal, da sva si ga kupila. Samo sčistim ga in že gre dalje. Pa še rdeče barve je! Uuuuuuu!

Vse je čisto, jaz pa lahko pišem! Tako sem bila navdušena, da sem še mamo navdušila, da si še ga je ona vzela. Samo njen je imel napako in je samo na mestu gibal. Je že na servisu.

Če bi moški morali sesati, (ne rečem, da eni ne, vsaj včasih) bi že vsa gospodinjstva imela robotske sesalnike. Namesto tečnarjenja, da ni posesano. Posesaj sam. Ali pa kupi prosto-hodeči sesalnik. 

Pomivalni stroj pa je tako osnova. Koliko časa ti vzame pomivanje posode! Najprej zelo dobro skuhaš. Se najedo. Potem pa za nagrado pomiješ posodo. Vsak dan znova. Odpade. Obožujem kuhinjske pripomočke. Tako kot sekljalnik za čebulo. Brez njega si ne predstavljam več življenja. Ali pa kavomata, ki mi peni mleko. Kako sem prej sploh brez tega živlela. Odličen je!

Obožujem sprehod po parku. Vse to zelenje. Tišina. Mir. Kužki. Velika mogočna drevesa. Listje v krošnji. Bukev z rdečkastimi listi. Mala zraven nje. Pa še bolj ogromna malo vstran. Super je bilo hoditi po njenih razvejanih močnih koreninah. Gledati v višine. Se dotakniti njene raskave skorje. Kar srkala sem naravo!

Malo sem se potepala okoli. Po nasvetu Radical self-love. Šla sem na zemnek s sabo. Pustolovščina. Njaboljše pa je, da je tam pisalo, da si poiščem dnevnik. Ustvarim bibilijo navdiha. Našla sem popolnega. Z zvezdicami spredaj in rdečimi listi od znotraj! Iskala sem dobro kavarno. Pa mi na koncu ni bila všeč. Iskala sem naprej. Vmes je bila ena prazna. Vstopila sem v hotel. Klicala. Nikjer nikogar. Na recepciji nikogar. Prostor mi je bil všeč, s pogledom na gozd. Kave pa si vseeno ne bi sama skuhala.

Zanimivo, koliko gradijo. Takih hišk, nizkih, s samo eno poševno streho. Všeč so mi bile. Bilo je tudi nekaj zapuščenih hiš. Po res dolgi vožnji okoli. Po slepih ulicah. Enosmernih cestah… sem prišla iz labirinta. Pristala sem v moji dragi ljubi kavarni, kjer imajo vse v steklu, obkrožajo pa jo drevesa. Pridem pisati dnevnik. Brez pisala (saj so mi ga posodili). S knjigo. Čas mi je tako hitro minil. 

Sijajen dan ljubko rdeč od znotraj! Cmok! Cmok!

P.S.: Malo povabilo v park... Magnifico - Tivoli  (https://www.youtube.com/watch?v=iMI_VWaRZQc)