Našla sem branje za tako oblačno, nežno sončne dneve. Stare dnevnike!
Kako zanimivo branje… Pa kako divje pesmi. Kaj vse sem že prebrala, polno nekih
citatov. Kaj vse sem že dala skozi! Koliko neumnosti sem prenašala!
Na začetku osnovne šole sem dobila svoj prvi dnevnik. Bil je
tako lep. S temnomodrimi platnicami. Z lokomotivo na prvi strani in roza listi
s črtami. Podarila mi ga je mama. Imela sem tako pisalno mizo, ki se je zaprla.
Bil je vedno na isti polički. Najprej sem pisala v njega, kako je bilo vreme. Kaj
sva ušpičili s sošolko. Ali s teto. S sestro in bratranci. Moje prve simpatije.
Potem pa sta mi ga začela brati sestra in bratranec. Kako sta se norčevala iz
tega. Kaki lepi spomini!
Cel kup dnevnikov sem imela na omari. En je bil veliki format,
debel vsaj tri centimetre. Kot kakšna stara debela bukva! Vse sem popisala. Potem
pa me je nekaj zagrabilo. Vse sem zažgala. Tudi tistega prvega… Včasih je dobro
narediti prostor novemu… Malo pa mi je žal… Eh.
Vsak dnevnik je zaključitev neke zgodbe. Nekega obdobja. Poglavja.
Začetek nove poti. Kako sem iskala ta dnevnik, ki še mi je zdaj pri srcu. Zunaj
je zlato obrobljen. Od znotraj pa je zlato leopardji vzorec. Na vsaki strani je
srček s pentljo roza barve. Kupila pa sem si ga posebej za potovanje, morje.
Takrat sva šla s sinom z letalom za štirinajst dni. Imela sva sobo čisto na
vrhu, s pogledom na čudovite sončne zahode. VIP x 2 …
Drugi je z roza platnicami, s srčki. Z napisom: »with love
from Paris«. Ko ga obračam, se srčki spreminjajo v krogce. Kako ljubko. Notri pa:
»Moje življenje je res simpatično, tako kot sem jaz.«
Ali pa dnevnik, ki ima liste cele valovite in slane od
morja. Podarila mi ga je mami. Z čudovitim morskim zalivom na prvi strani. Vijoličnimi
črtami od znotraj in slikico na vsaki strani…
»Veš kaj, zaupam, da obstaja moški, ki je zame, če ne, pa je
vredu tudi tako…« berem na zadnji strani. Ta dva dnevnika sta že kar nekaj let
stara. Kako zabavno branje!
Računalniki so zamenjali moje stare dnevnike, saj sem jih
tam lahko ustvarila neskončno. Vseeno pa imajo čar ti listi. Neenakomerna pisava.
Slike ob robu. Kdaj neprepoznavnost. Kaj?! Pisanje z nalivnim peresom mi je
vedno bil poseben čar. Spet bom poiskala kakšen zvezek. Pa »penkalo«… Dnevniki
so mi vedno pomenili stik s sabo, čustvi, mislimi, prizemljitev, zavedanje,
rast, upanje, razčiščevanje…
Lep dan napisan lastnoročno… Cmok! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar