Luksuz, ne stvari...

Spet nekaj novega! Pa berem stare dnevnike! Res! To sem že takrat odkrila! Zakaj pa ne živim tako!? Imam pa ogromno prostora za novo! Živi s bolj v sozvočju z dušo. Odstrani nered. Negativne ljudi. Postavljam meje. Sem čisto v trenutku. Uredim si svoje vsakdanje življenje. Jaz pa tako kompliciram, kot da moram os sveta obrniti, da se bo kaj spremenilo. Pa daj no! Kaj mi ni moglo to biti to prej zaupano?

Sebično iščite srečo, saj je sreča največje darilo, ki ga lahko podarite drugim. Če niste srečni, tako ali tako nimate ničesar dati.     (Abraham Hicks)

Raje sem cel kot priden.        (C. G. Jung)

Prvi pogoj za srečo je pogum za življenje po lastni izbiri.

Me pa na svoji novi poti iščemo vsakdanja razodetja – priložnosti, ko lahko v običajnem doživimo sveto in spoznamo, da si ne moremo več privoščiti, da bi s tem, ko ne opazimo njegove čudežnosti, zavrgle en sam »nepomemben« dan.

Tako zdaj pa dovolj teorije in razglabljanja. Nekje nimam navedenih avtorjev zraven, se opravičujem. Ali pa so neznani.

Zdaj bolj cenim luksuz, ne stvari. Sprehod v naravi. Reka. Labode. Krošnje dreves. Držanje za roke. Smeh. Sedenje ob kavi. Pitje iz moje najljubše skodelice. Rože na mizi. Čas zase. Globoke pogovore, ko se lahko resnično povežem z ljudmi. Ustvarjanje. Ta trenutek, da sem čisto prisotna.

Tu pa še nekaj odkritij lanskega dnevnika…

Okopana

v biserno beli svetlobi:

pobožana

s prosojno tančico.

Neznano

želi biti spoznano:

rasti, se širiti, ustvarjati…

Ko vrba niha

počasneje

od zvonjenja zvona,

v ritmu vetra

čutim svoj

ritem, ki se

umirja

na svojega

naravnega.

Čutim se,

žvrgolenje duše.

Valovanje reke.

Notranjosti.

Tečeš

skozi mene

lesketajoč

kot sonce

na gladini,

v globinah

pa poln

življenja,

vem, da

sva povezana…