ZAUPAM V LJUBEZEN!!!

Palačinke so fantastično uspele! Zdaj sem si jih spekla za zajtrk, kar je že tretjič. Res so dobre in zdaj mi bodo popestrile moj jedilnik.

Dobro se počutim. Malo sem se pogovarjala sama s sabo preko dnevnika. No bolj sem si pisala – sama sebi. To me vedno razbremeni in mi da jasnejšo sliko. Dnevnik je moje zdravilo. Ali tudi pomirjevalo. Ali pa samo prijateljsko kramljanje v pisani besedi. Vedno se počutim boljše, ko ga pišem. Kaj pa so tvoje metode.

Še vedno sem imela za vse dovolj. Ustvarjamo s svojimi mislimi. Rada bi bila skozi na visokem disku obilja in radosti, miru in ljubezni. Velikokrat pa me vrže dol. Že toliko krat me je pošteno zabrisalo z dobrih občutij, da sem že mojstrica, kako se spraviti nazaj. Ne gre takoj. Potrebna je potrpežljivost. Sprejemanje. Lahkotnost. Nič ni tako tragično, kot izgleda. Nič ni tako resno, kot je videti (ali nas um želi prepričati, da je pa to res resno. Ni. Zaupaj mi. Ni. Zaupaj si. Res ni.)

Če ne drugega se lahko spominjam časov, ko pa mi je šlo vse tekoče. Že tako sprostim nekaj upora.

Pa še to je. Ne rabim zaupati SAMO sebi, lahko zaupam v univerzalno energijo, ki pa je ljubezen. Ljubezen sama sebi ne bi škodovala – jaz pa sem del ljubezni. Torej bo vse dobro. Vse je dobro. Vse je že zdaj več kot dobro.

Pa res imam vsega več kot dovolj. To mi Bog privošči. Mislim, da je to afirmacija Louise L. Hay.

Zares imam vsega več kot dovolj.

Tako kot se počutim v tem trenutku, to se bo nadaljevalo.

Kaj ni zanimivo, da zdaj pišem na računalnik deset minut in se počutim utrujeno?! Pa je jutro! Kakšno programiranje se izvaja, pa se ga sploh ne zavedam?! Kaj se to dogaja?! V resnici mi narava daje energijo. Tako kot zdrava hrana, po kateri imam polno energije, je računalnik kot slaba hrana, po kateri sem mlahava in utrujena. Zato bi si rada omejila druženje z računalnikom na samo nujno. Saj vem, da je moj medij ustvarjanja – pisanja. To pa naj bo tudi zares vse. Si postavljam prevelike cilje? Se bom potem počutila slabo zaradi tega, če mi ne bo uspelo? Bom z negatvino energijo krivde, sramu, gnusa hranila temo in temnine? Tega si ne želim. Potem tako nisem nič naredila. Želim se počutiti dobro glede svoje odločitve. Vse to je zame. Kako je že to, če ne veš, pač ne veš. Če pa vem in še zavestno to počnem, pa ne sprejemam odgovornosti, ki mi je dana. Za kaj se odločam danes? Luč ali temo?! Svetlobo ali temnine?! Danes je moj dan izbire. Kaj bom zares izbrala?

Ustvarjalen srčkan ljubek sijoč pristen bogat razkošen jasen mogočen kreativen jasen dan poln obilja in iskrenosti.

Živi svoje življenje, ne pa programov. Lepo si naredi. Kaj si zares želiš?