Prepletam se s svetim in vsakdanjim. Prevladuje vsakdanje. Zato so mi pa večeri še bolj sveti. Pa seveda jutra. Moja meditacija. Ne glede, kako kratka je, je moja in to je moj čas zame. Vse poteka zame. Nič ni treba preganjati. Če bo bo, in bo super. Če ne, pa ne bo in bo tudi super. Ni več panike. Vse je potrebno umirjati. Najbolj pa pomaga, če sem jaz umirjena.
Dihanje
pomaga.
Zavestno
dihane.
Dokler
sem še tu, je več dobrega kot slabega.
Tu sem!
Poslušala
sem Larsa Muhl, da smo že vsi prebujeni. Zdaj pa je čas, da prevzamemo
odgovornost za to.
Prebujena
sem.
Kako
lahko prevzamem odgovornost?
Ostajam v
svoji energiji.
Pa še to
je rekel, da smo vedno že bili nekdo – da se nam nič ni treba dokazovati ali
postati nekdo. Samo uživam v tem, kdo sem. sem, torej sem. sem, torej sem
nekdo. Če ne bi bila kamen, kar mogoče tudi sem, delček mene je – pa tudi kamen
je zavet in je tako nekdo – kamen.
Kamen v
vsej svoji lepoti, trdnosti in zaznamovan z okruški časa, ki jih pokaže kot dosežke
– poln ponosa, da je to vse doživel.
Lars še
je rekel – vem, veliko o Larsu, če me je pa navdušil – da naj blagoslavljamo
vse svoje pretekle izkušnje in ljudi, drugače so kot trni v nas in nas bolijo
ali kot da imamo to gnojna mesta. Vsaj tako si jaz predstavljam. Pa še to je
rekel, karkoli kdajkoli damo od sebe: glas, misel, dejanje, besede, sočutje,
vse dobimo nazaj prej ali slej. Torej, kaj želim prejemati? Torej točno to, kar
želim prejemati, je zdaj čas, da dajem.
Všeč mi
je, da sem že prebujena.
Ni mi
treba več iskati. Ni mi treba. Pa saj ne bom.
Sem, kdo
sem.
Všeč sem
si.
Danes
praznujem življenje.
Ljubek
pristen srčkan srečen sijoč prazničen dan!
Čarobnost
je v zraku. Čarobnost je v tebi, podarjajo jo naprej radodarno.
Mislila
sem si, kako bom to vse udejanjala v svojem življenju… vsak dan posebej, vsako
uro posebej, vsako sekundo. Če pa mi ne bo uspevalo, pa bom spet vadila znova
in znova. Sočutje. Sočutje tudi do sebe.
Prebujena
sem. Vau!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar