RESNICA

Vse je zanimivo občutenje sebe. Kako zlahka sem bila stroga in krivična – tudi – predvsem pa obsojajoča do drugih. Dajali so mi vedno najboljše, kar so zmogli in to veliko več, kot so sami dobili. Tu mislim starše – tudi. Sama pa sem se šla igrice, da če me ne ljubijo na moj način in me ne popolnoma sprejemamo in me spodbujajo v tem, kdo sem, da so »neprimerni« starši vredni obsojanja!

Kakšna zmota!

To me je preblisknilo danes!

Če ne bi bilo mojih staršev, mene ne bi bilo. Najprej sta mi podarila obstoj skozi njiju. Njuna združitev je omogočila moje utelešenje. To pa je tako ali tako največje darilo. Če mi ne bi dala nič več kot to, sta mi dala vse, kar res potrebujem. Zraka pa tako ali tako imam.

Jaz sem mislila, da sem jaz obsojanja in nesprejeta zaradi moje drugačnosti – odstopanja od normalnosti (milo rečeno). V resnici pa sem jaz obsojala in bila res krivična.

Danes spuščam to iz svojega srca.

Želim živeti svobodno.

Želim živeti pristno.

Želim živeti.

Tako rada imam svoje starše! Njuno mnenje mi je res pomembno. Zaradi njiju imam vse, kar imam in sem vse, kdo sem.

Zakaj smo se sploh šli te potuhnjene igrice, bodi, kot si jaz želim, da si, ali pa si ničvredna/ničvreden. Kdo pa sem jaz, da bi morala učiti druge, pa saj sploh niso prosili za to? To je bilo tudi neke vrste nasilje nad njimi.

Zdaj pa si podarjam sočutje. Spregledala sem. odpuščam si. odpuščam njim. Hvala za vso ljubezen, ki sem jo prejela.

Mislim, da mi je pomagala molitev Larsa Muhla, ki sem jo izvajala v njuni prisotnosti, ko smo se vozili skupaj in večer pred tem. Dala mi je toliko energije, da nisem mogla zaspati.

Vdih si rečem: »Jaz sem,« izdih pa, »Ljubezen«.

To je bilo tako učinkovito, da mi odpira srce. To še bi rada ponavljala. Nekaj se je dotaknilo mojega srca in čuti, da bi se rada še bolj odprla novim potem. Zdaj je čas.

Ljubezen.

To je energija, ki nas povezuje.

Bila je cela zmeda. Zdaj komaj imam pravo perspektivo. Zdaj komaj imam srčno perspektivo.

Čutim, da se osvobajam zmedenosti odnosov. Zdaj ostaja bolj in bolj samo ljubezen.

Napredujem, koliko zmorem. To pa je čisto dovolj. Ali kot bi rekel Lars, da se nam neskončno mudi in hkrati imamo vso večnost, da živimo zares svoje življenje. Nekaj takega.

Zdaj pa še grem malo pisati in potem še malo brati v postelji. Danes spim prvič v njej in se nadejam dobrih sladkih sanj.

Rada se imam.

Rada imam svoje starše.

Ljubek pristen vesel radosten nagajiv lahkoten srčkan srečen sijoč pisan dan!

Ustvari si čudovite temelje za radostno rast in srčno srečno bogato pristno življenje! Sledi svojemu srcu, moja draga!