Res je najlepše, ko se pustim vesolju presenetiti.
Najlepše je, ko se pustim Bogu presenetiti.
Čisto res je najlepše, ko se pustim Ljubezni presenetiti.
Res je naj najlepše, ko pustim življenju, da me čisto
preseneti po svoje.
Vse se mi dogaja tako lepo in v toku. Počutim se tako
ljubljeno in posebno in zaželeno. Živim svoje življenje in sem zares ponosna
nase. Imam ljubko čarobno življenje in ustvarjam si vsak dan v pričakovanju
lepega. Tako me lepo tudi sreča.
Razprla sem toke k vesolju, nebu, soncu. Stala sem na zemlji
in rekla: »Vesolje, daj mi najboljše, kar mi lahko ponudiš.«
Pa se je zgodilo. Nepričakovano. Čudovito. Izjemno.
Kako bedno je, če želim vse kontorlirati. Zdaj komaj vidim,
da ima vesolje zame nešteto boljših zamisli kot bi jih sama sploh naumila. Pa
še to je – vzela iz uma – naumila. To ni vedno najboljše zame. To ni vedno
najboljša možnost in najvišja. Včasih želim bližnjice, ki pa se vedno izkažejo
za bedne in reven, uboge. Zato jih zdaj več nočem. Želim si izpolnjevanje
srčnih želj iz srca. Želim si živeti iz srca. To je moje poslanstvo.
Brala sem Wayna Dyerja, kako je dragoceno, da ostanemo pri
svoji nameri. Drugi lahko imajo predstave, kako bi naj mi živeli. Vedno pa je
najboljše, da se vprašam, če je to res moja želja. Hitro se bodo navadili, da
njihovi predlogi nimajo plodnih tal pri nas in se bodo sprijaznili, da bomo mi
živeli po svoje – ne glede na vse. Res. Tako je. meni pa je res bolj pomembno
in dragoceno, da živim svoje poslanstvo, kot da živim nekaj, kar še drugi ni
jasno, kaj bi naj točno delala. Tako bomo vsi svobodni. In srečni.
To pa že tako vem, da ne morem nikogar zares osrečiti. Samo
sebe lahko. to pa je potrojeno na tisoč in več neuspelih poskusih. Nima smisla.
Niti malo ne.
Srčna pot je moja usoda. To vem in tako si želim zares
živeti.
Ljubek pristen vesel harmoničen dan poln vesela in smeha!
Uživaj v lepotah, ki ti jih podarja vsak trenutek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar