Izjemno sem uživala na snegu. Sicer bi skoraj imela mokro rit,
toliko sem se vozila po strmini… Ampak nič me ne ustavi!
Krožnik! Bob! In še pok. Kako se to lepše reče? Pležuh. Točno. Vse
sem preizkusila. Neverjetno zabavno!
Sprva je slabo kazalo! Sploh, ker smo v Mariboru imeli že celih
dvanajst stopinj! Vroče za zimo! Vse je čisto zeleno. Sneg? Saj bo! Ampak zdaj…
Nič kaj! Ali celo nič!
Bolj ko smo se bližali smučišču ali sankališču, bolj obetavno je
izgledalo… Smučajo se še. Videla sem premikati pikice. Mogoče pa bo kaj… Upanje
je naraščalo. Ni božiča in praznikov brez snega. Pa če tudi je umeten! Samo, da je sneg.
Ob cesti je bilo blato. Skozi krošnjo dreves pa se je že videla
belina smučišča. Sneg bo!
Bilo ga je čisto dovolj! Za doživetje zimskih radosti! Pa ne samo to! Celo ledeno je bilo malo! Letelo je kot šus! Zabava za velike in majhne otroke. Saj ne vem, kam spadam… Po duši velik otrok, po rasti, pa bolj srednja! Nekateri bi celo rekli mala. Majhna! Ampak po srcu pa velika!
Bilo ga je čisto dovolj! Za doživetje zimskih radosti! Pa ne samo to! Celo ledeno je bilo malo! Letelo je kot šus! Zabava za velike in majhne otroke. Saj ne vem, kam spadam… Po duši velik otrok, po rasti, pa bolj srednja! Nekateri bi celo rekli mala. Majhna! Ampak po srcu pa velika!
Čisto na koncu smo še šli v iglu na čaj. Prosojno kupolo z
gretjem. Kaj takega pa še ne! Čaj, kava z razgledom v vse smeri! S tem, da je
bilo samo pomembno, s katere bodo prinesli našo hrano, ker smo bili že lačni!!!
Ljubek čaroben dan, moji dragi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar