Ne. Da. Ne. Dež...

Imela sem knjigo doma. Seveda si jo grem, in še mnoge druge, sposoditi v knjižnico! Najraje ne bi pisala, da sem malo dneve zamenjala. Šla sem v knjižnico v soboto popoldan ob šestih. Pa še čudila sem se, da je zaprta. No pa sem šla pač zdaj po praznikih.

Me je pa čisto navdušil. Joseph Campbell. Pripravljeni moramo opustiti življenje, kot smo ga planirali, da bi živeli življenje, ki čaka na nas.

On je tako klasik v navdihovanju. Sledi svojemu sijaju.

To bom danes delala. Čeprav to ni neko delo. Ravno. Pitje kave. To je prva relaksacija. Nekje sem videla na puloverju napisano: »Najprej kava! (First coffee!)«

Tako to pri meni deluje. Potem vem, da sem budna.

Res so napovedali dež. Ampak ga ni bilo. Zato sem v knjižnico skočila kar s kolesom. Čisto blizu je. Samo čez most skočim. No. Ne skočim. Se peljem. Pa sem tam. Kaj pa se je zgodilo po poti nazaj?

Deževati je začelo. Ne bom niti preveč omenjala, da sem imela obleko oblečeno in jaknico, ker je bilo tako toplo za ta zimski čas. Vmes sem se skočila v trgovino, ker imajo razprodaje. Čas mi je malo pobegnil.

Potem pa je začelo deževati. Kar fejst. Imela sem kapo. Vsaj nekaj. Na očalih pa polno kapljic. Potrebovala bi brisalce za steklo… Hitro sem se preoblekla v toplo in že sem morala naprej.

Včasih pride kakšen nori dan. Potem pa je že spet bilo lepo vreme naprej. Očitno, da sem morala malo uživati v kapljah dežja.

Imava toliko lepih ribic. Kako so lepe barve in lepo plavajo. Imava tudi čisto male. Črne. Komaj čakam da zrastejo. Tako so ljubke.

Res sem se oblekla na kolo, kot da grem na gala večerjo… Ampak je bilo vredno. Počutila sem se odlično!

Komaj čakam danes, da si obujem tigraste čevlje. Vsak dan je lahko prazničen, če mu dam to noto čarobnosti. 

Ljubek poetičen dan!!!

Cmok! Cmok!

P.S.: Puhasta sladkost dneva je v zraku! Čutiš? Christina Aguilera - Candyman (https://www.youtube.com/watch?v=-ScjucUV8v0)