Ustavili smo se ob mogočni cerkvi s Štefanovo krono na vrhu
zvonika. Bratislava! Res lepo! Za nami se je že videla vesoljska ladja, na katero sem se
definitivno želela vzpeti.
Potem pa počasi po stopnicah proti gradu. Sonce je tako lepo
zahajalo že počasi. Odsevalo se je v reki spodaj. Popolnost.
Grad je ogromen. In ne glede, da ga na novo obnavljajo ali so ga
pozno začeli graditi, je fantastičen. Razgled na celo mesto je popoln. Ogromen.
Znotraj imajo tako lepo urejene vrtičke iz bršljana, vse simetrično. Lepo. Vhod
je tudi bajen. Pač, rada imam gradove. Z vsem srcem. Na žalost ni bilo časa, da
bi si pogledala notranjost. Me je kar vleklo, priznam. Galerija. Premalo časa
je bilo.
Po stopnicah sta ravno prišla ženin in nevesta. Bila sta tako
lepa. Še kar jaz sem ju malo poslikala, ravno, ko ji je padel šopek. Ljubko!
Popolno!
Zdaj pa na vesoljsko ladjo. Srečali sva stara znanca iz avtobusa,
ki sta sedela nasproti naju. Drugič bosta šla v kavarno na vrhu. Spet je bil
tako lepi kip ženske z vrani. O čem že govori ta legenda? Pravljica? So to bili
njeni bratje, ki jih je zlobna čarovnica spremenila? Ne spomnim se.
Vesoljska ladja se dviga visoko nad mesto sredi mostu. Takoj sva
našli, kje se pride tja. Na tri četrt poti naju je vodič preusmeril, da je
prevelika gneča, da bova predolgo čakali. Eh škoda. Tu bi pa res še rada
prišla. Obvezno!
Šli sva malo po stojnicah pogledati. Dišalo je po cimetu. Imeli so
tako lepo okrašena drevesa s pinki lučkami. Vmes pa so naredili drsališče. Kako
dobro!
Ljubek srečne sijoč dan!
Cmok! Cmok!
P.S.: Zaupaj toku življenja. Super si!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar