Tako lepo je zjutraj, ko sonce vzhaja. Pristavim si za kavo.
Naredim si zajtrk. Komaj se začne svitati. Potem pa se prikaže sonce. Velika lepa
popolna žareča krogla. Ljubko je. Popolnost. Vse se odvija točno tako, kot se
mora.
Zaupanje. To je pomembno. Zaupanje. Zadovoljstvo. Kaj je
danes slučajno zorek? (Samo torek je, samo torek… Zoro! U, dober film…) Nekam mi
vse besede proti z težijo. Zvestoba. Zabava. Lepa črka. Zvezde. Zora. Zavest. Zaljubljenost.
Zavetje. Zabavnost. Zabubljenost. Zacveteti.
Kaj bi pa danes naredila nekaj drugače? Razmišljam, da bi se
res oblačila bolj monokromo. Če pa imam tako rada barve! Eh pusti pastele. Mogoče
v drugem življenju! Kako lepo življenje imam, da imam čas razmišljati, kaj je
meni bistveno v oblačenju… Vem. V polnosti.
Barve so barve!
Že dolgo nisem pisala poezije. Kako pesem, kar tako, zase. To
bom danes. Danes imam čas. Danes imam ogromno časa.
Sploh si ne predstavljam, da je že konec leta! Vse je že
zabasano z okraski. Dva dni še in je že december!!! Pa kam mi je minilo to
čudovito leto?! Kar spolzelo mi je med prsti.
Most čez Dravo je tako lepo osvetljen. Okrašen, mislim. Tako
je lepo. Všeč mi je barva lučk. Tako živo roza barve in vejice. Lepo je. V
lepem mestu živim. Rada imam to naše mesto.
Ljubek sijajen srčen dan, moji ljubi! Danes pa malo
razvajanja! Pisano življenje!
Cmok! Objem!
P.S.: Življenje je poezija… dopusti, da se te dotakne s toplino… Srčnost doma… Chris Rea : Driving Home For Christmas (https://www.youtube.com/watch?v=THcbQyFtCqg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar