Že na faksu sem imela rdeče čevlje. Nisem jih dobila po
naključju… Z babico sva bili v Evroparku in nisem se jim mogla upreti. Upala sem,
da mi bo ona rekla, da so preveč. Res so mi bili všeč iz dna duše. Tisto, ko je
ljubezen na prvi pogled. Pa vseeno. Rdeči so. Kačasti…
Ona pa meni navdušeno! Če so mi lepi, pa si jih vzemi! In sva
kupili… Bolj je bila ona kriva, ker jaz sem bila mlajša.
Nosila sem jih s takim veseljem. Prav so mi prišli
vsepovsod, čeprav sem se prej spraševala, kam bi sploh lahko nosila tako živo
rdeče kačaste čevlje. Res vsepovsod! Bili so celo v Pragi z mano!
Bili so nenavadni. Ljudje so strmeli v moje čevlje! Jaz pa
sem se počutila tako dobro v njih! Tudi če komu ne bi bili všeč… to ni moj
problem. To je samo njihovo mnenje.
Vem, pa da je lažje biti neviden, prilagojen v množici kot
izstopati. Pristnost. Avtentičnost. Vsemu dam svoj pridih. Ščepec mene! Potem pa
se počutim, kot da sem prinesla mir in veselje s tem celemu svetu! Ne hodim več
po tleh… ampak lebdim! To me tako osreči. Je pa potrebno malo poguma!
Malo pa že!
Tako rada imam lepoto nedelje. Tega najlepšega dneva. Domačnost,
ki me zavije kot mehka kocika. Vonj po zajtrku in sveže skuhani kavi. Čisto umirjen
dan, ko ne rabim nikamor. Dobro kosilo. Potem pa narava. Voda. Jezero. Kako to
obožujem. Sončni zahod. Kava. Drevesa, listje, ki šumijo v krošnjah. Lepota je
v vsem.
Zame je vsak dan tako lep kot nedelja... ali še bolj... začinjen s pristnostjo, toplino, srečo...
Ljubek dan danes! Cmok! Cmok!
P.S.: Zavita v kociko ljubezni... cartljivka... Jack Johnson - I Got You (https://www.youtube.com/watch?v=dBWFUVq85gs&list=PLFgquLnL59alGdYvtjudt1nlORakL46pN&index=2)
Ni komentarjev:
Objavite komentar