Razsvetljenje!!!

Včeraj sem seveda peljala gume menjati. Vem. Bila sem hitra. Ob devetih zjutraj… Dobra sem! Ne!?! Ni šlo skozi s časom. Naročili so me naslednji dan. Gume pa sem znosila v avto kljub dežju. No, saj sem si avto postavila čisto blizu kleti…

No, tako da sem se že vstala prej kot ob devetih. Očitno. Ker sem morala biti ob osmih tam. Za menjavo. Oblekla sem si rdeč puli in hlače. (Metal rdeče. Nepomembno…) Bila sem še cela skuštrana, ker jutranje makeupiranje ni zame, preveč. Če je sploh zame. Malo že… Malo…

(Gledala sem na youtubu, kakšna vse ličila, in ne vem kaj še vse si, je kupila nevemkatera youtuberka. Sin je mimogrede pripomnil, da jaz verjetno ne bom imela celo življenje toliko ličil. Niti ne vem točno, kaj bi z njimi. Rada se naličim. Vem. Našminkam. Maskara. Malo pudra kdaj. Ne bom o vseh podrobnostih… Lepota mi je pomembna. (Zdaj bi se rada zagovarjala in bi rada napisala, da sem naravno lepa, da ne rabim veliko ličenja. (Čisto umestno (Ha ha! Ha! (To ni bilo potrebno...)))) Ampak priznam, rada sem sproščena. Rada se naličim, potem pa pozabim, da sem se. Ni mi za popravljanje šminke, pudra, ne vem česa. Samo sem. Bolj uživam v pogovoru, raziskovanjih, smehu, norčijah, igrivosti… Nisem samo pupa na polici… za gledanje…)

Pogledala sem se v ogledalo. Se nasmejala in pomislila, dobro izgledam. Brez makeupa, še nepočesana. Kako zanimivo. Vedno sem našla kaj, kar mi na meni ni bilo všeč. Vedno bi kaj spremenila. In potem sem se osredotičila na to. Tako sem si pokvarila cel dan že zjutraj. Zdaj pa se vidi napredek. Mislim, da sem že celo razsvetljena. Lahko se pogledam v ogledalo, se celo nasmejim! In dan poteka gladko, kot po maslu, naprej… Čudeži se dogajajo.

Vem, izgled. Vse to. Zunanjost. Bolj je pomembna notranje lepota. Notranje bogastvo. Tako ali tako! Sreča. Prijaznost. Prijateljstvo (tudi do sebe…). Zadovoljstvo. Duša. Jaz sem to, kar sem. Pristnost. Vse to je izjemno pomembno. Bistveno. Lepo pa je tudi, da
se lahko sprejmem in ne samo to! Celo zadovoljna sem s sabo!

Samo za info. Ko sem se gledala v ogledalo, ni bila več tema. Pa tudi mrak ne (imam luči). Bil pa je neverjetno osrečujoč občutek. Res je! Vsak je po svoje lep! Ati se je vedno hecal: »Če bi bil lepši, bi pa bil že kičast.«

Točno tako! 

Vseeno ljubko kičast dan! 

P.S.: Lepota sije od znotraj navzven... Eric Clapton - Wonderful Tonight (https://www.youtube.com/watch?v=DQlgcjosN9w)