Ne morem verjeti, da je že novi mesec tukaj! Kam mi hitijo
ti lepi bogato obarvani dnevi? Všeč so mi hladna jutra, ko še malo poležim v
postelji. Ko se še malo zavijem v zavetje odeje. Zdaj imam poseben prostor za pisanje,
tako da ne pišem več v postelji. To malo pogrešam. In kavo v postelji… Zdaj so
prazniki, mogoče bi to obudila.
Stala sem sredi ceste zelo prometnega križišča. Pa se kar ni
premikalo naprej. V centu križišča. Tovornjak s prikolico in še eno zadaj je
zapiral pot. Imela sem zeleno, ampak, ker je bilo tako zašopano, ni pomagalo. Stala
sem tam. Malo po malo se je premikal naprej. Uspelo mu je! Takrat pa so že začeli voziti avti iz obeh strani. Samo
stala sem tam sredi križišča in čakala, da bo prosto, da pridem čez. Zanimivo,
kaj takega se še m ni zgodilo.
Mislila sem, da bo prej prišlo do odmašitve, da mi bo tovornjak prej odprl pot. Pa je zapiral celo polovico križišča… No, nič ni bilo… Samo avti so vozili pred mano in za mano… Noro dobro! Hitro!
Mislila sem, da bo prej prišlo do odmašitve, da mi bo tovornjak prej odprl pot. Pa je zapiral celo polovico križišča… No, nič ni bilo… Samo avti so vozili pred mano in za mano… Noro dobro! Hitro!
Tudi moja zelena se je spet prižgala. In kot bi miginil sem
že bila doma…
Bila sem tudi na Ptuju. Tam mi je pa tako lepo. Ne morem
verjeti, da je tako lepo sončno vreme, kar sedela sem tam, zaprla oči in se
samo sončila. Bilo je božansko.
Življenje naj bi bilo dobro! Pa saj tudi je! Imam ljubek
dom! Avto, ki me pelje kamorkoli. No sama se peljem. Čisto blizu imam tako
raznolikost krajev, ki me kar privlačijo, pritegnejo.
Zdaj pa še imam novo pridobitev! Planinske čevlje… za sredogorje… komaj čakam, da bi si jih obula in se kam odpravila. Sodelavka je imela tako dobre slike! Z nahrbtnikom in vsem.
Spomnim se, kaj smo mi vse nosili v planine! Ne morem verjeti. Kot da gremo na luskuzno pojedino, piknik nekje ob reki. V ljubki obklekci in karirasti kociki… Vedno preveč težak nahrbtnik! Vedno preveč zraven! Noro! Vedno pa so prišla prav rezervna oblačila! Kaj nas je že vse dobilo! Dež! Ledeni dež! Sneg! Veter! Sunki vetra! Bilo je izjemno! Rada se spominjam tistih dni! Čeprav mi je vedno bil novi izziv!
Zdaj pa še imam novo pridobitev! Planinske čevlje… za sredogorje… komaj čakam, da bi si jih obula in se kam odpravila. Sodelavka je imela tako dobre slike! Z nahrbtnikom in vsem.
Spomnim se, kaj smo mi vse nosili v planine! Ne morem verjeti. Kot da gremo na luskuzno pojedino, piknik nekje ob reki. V ljubki obklekci in karirasti kociki… Vedno preveč težak nahrbtnik! Vedno preveč zraven! Noro! Vedno pa so prišla prav rezervna oblačila! Kaj nas je že vse dobilo! Dež! Ledeni dež! Sneg! Veter! Sunki vetra! Bilo je izjemno! Rada se spominjam tistih dni! Čeprav mi je vedno bil novi izziv!
Ni komentarjev:
Objavite komentar