Srečna z ali brez...

Vse stvari sprejmem, predelam, se zahvaljujem za njih, tako, da grem na sprehod. Narava je vedno sila, ki me pomiri in mi povrne zaupanje. Mesto Maribor mi je všeč ravno zato, ker ima tako lepo reko. Seveda sem morala tja.

Skoraj, ko sem stopila iz bloka, mi je že nekdo dajal luči. Ok. Mogoče je prijatelj z novim avtom. Zdaj sem že gledala registrsko tablico. Pa grem dalje in obrne v krožnem in mi trobi. Njemu se pa res da. Ok. Pomaham, da bo dal mir. Pa je to on? Malo sem bila v dvomih. Mislim, da bi bo on kupil večji avto. Spet grem dalje. Me že čaka na avtobusni postaji. Spet ista registrska.

Vmes pa se je ustavil s kolesom znanec, ki rad slika in piše pesmi. Samo malo.

»Te peljem do mesta?« Kaj je spregledal dejstvo, da sva že v mestu… WTF!?! (Pa kaj meni slučajno piše na čelu, da sem samska? V sekundah?! Ne morem verjeti, da na sekunde natančno zvohajo. Želim biti samo srečna. To je to. Z ali brez.)

»Malo si moram zbistriti misli. Ne hvala.«

Potem sem imela spremljevalca. Za pogovor o slikanju. Slikarjih. Zanimiva življenjska zgodba. Umetnost. Moja strast. Že davno bi moral v svojo ulico. Potem pa sva se tako zaklepetala, da me je pospremil do bloka nazaj čez celo mesto. Včasih prav paše. Klepetati.

Dobila sem polno idej. Jutri že letim v knjižnico. Knjige o slikarjih. Nadaljujem. S slikanjem. Rabim malo odmora. Izražanja. To me vleče. To je moj klic. To me zanima. To je moja rast.

Vedela sem, da bo narava pomagala. Ali nekaj, kar počnem s srcem...

Lep pristen ustvarjalen dan!