Sonce v Egiptu je zahajalo zelo zgodaj. Želela sem videti
sončni vzhod. Uro sem si naredila ob štirih zjutraj po mojih izračunih glede na
Slovenijo. Narobe. Napačen predpostavke. Bila še je trda tema. Sem pa bila uro
pozneje budna. Pripravljena za akcijo. Sina nekako nisem mogla dobiti iz
postelje.
Nikjer ni bilo nikogar. Čisto rahlo se je svitalo, ko sem se
približevala plaži. Med palmami sem že videla ogromno rdečo kroglo, kako kuka
izza obzorja. Bolj in bolj je ožarjala svet. Cel zaliv in morje je bil čaroben.
Na plaži sta že sedela na klopci dva zaljubljenca malo vstran. Skupaj smo užili
to prebujanje dneva. Bolj ko se je sonce vzpenjalo, bolj je izgubljalo velikost
in močnost žarenja. Zdaj, ko gledam slike skozi, sonce izgleda tako majčkeno. V
resnici pa je bilo tako veličastno ogromno, takega še nisem videla.
Nepopisljivo lepo. Vso to odsevanje valovanja valov v rdečkast oranžkastih
rumenkastih tonih…
Tako kot sonce zjutraj vzide, vzide vsak dan novo upanje. Nov
začetek.
Razlagala sem našim znancem, kako je bilo lepo zjutraj. Oboje
sem navdušila. Sonce je res bilo ogromno. Velika žareča krogla iz morja…
Težko se mi je poslavljati od morja. Vedno znova. Od te
turkizne modrine. Valovanja. Šumenja. Toplote objema vode. Kar malo sitkana
sem, da moram domov. Nekako mi je ugajalo, da sem še cel dan uživala v
prisotnosti morja, ponoči pa je bil let nazaj. Da sem se lahko počasi
poslovila. Morje je moja ljubezen že od nekdaj.
Malo sva še šla do plaže zvečer. Odkrila sva še nov
plavajoči pomol. Ob njem so plavale oranžne ribe. Mislila sem, da je stabilen,
ker je bil betonski. Vsaj zgornji del… Pa se mi je kar naenkrat motiti začelo. V
resnici pa se je pomol nežno zibal. Taka lepa luna je bila. Kot polovica kroga
z ravnim delom obrnjena navzdol. Vsi ti obrisi mesečine na gladini morja so
bili tako mistični. To pa je res za dušo.
Med čakanjem na avtobus do letališča sva še s sinom igrala
biljard. Gospa je vsako večer igrala na klavir v lobiju. Popevke. Bilo je ful
zabavno. Vsaj sinu, ker bolj sem se trudila na moč udariti, bolj sem zgrešila
kroglo… Celo ven preko je skočila. Na tla, kar zabobnelo je. Sva jo že iskala
spodaj pod foteli… Ne vem, kaj je bilo s trinajstko, nikakor ni želela noter. Pa
to je ja moja srečna številka! Že od nekdaj! Tako nama je čas hitro minil, da
sva samo še pohitela po kovčke v sobo in je že bil avtobus tam.
Malo smo si še izmenjali vtise. Se malo pohecali. Minilo je
kot hip. Moja duša je bogatejša za toliko lepih doživetij in lepote. Bi še šla
v Egipt, čudovito je bilo.
Lep dan poln upanja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar