S sinom sva imela že tako ustaljen urnik. Zvečer pa
odkrivanje lepot mesta. No bolj trgovinic in trgovin. Midva sva šla en dan prej
malo po trgovinah. Bila sem že malo navajena, da so tako prijazno vsiljivi in
se pač ne zmenim za njih. Gledam, kar mi je všeč. Vprašam za ceno in če ne
mislim kupiti, se niti ne pogajam. Ko pride prava torbica, je to tako usoda… Ni kančka dvoma…
Tu pa je bilo malo neprijetno, ker kot da je bilo v ulici
celo sorodstvo. Prva trgovina je še bila vredu. Potem pa je kar hodil eden za
nama zadaj, od trgovine do trgovine. To pa je bilo neprijetno, res. Zato sva
šla raje nazaj v hotel. Predstavnica nam je povedala na informativnem srečanju, kam se
najbolj splača. Posebna trgovina brez barantanja… Redkost.
Šli smo do prve
velike trgovine. Je to Kleopatra? Da seveda. Šli smo noter.
Vse nam je razkazal. Mislil je, da sem od gospe hčerka. Že takoj,
ko smo vstopili, me je vprašal za ime in mi dal roko. Norec. Potem pa je skozi
frfotal okoli gospe, ko smo gledali papiruse in ostali kič; "Vaša hčerka mi je
všeč. Res je lepa."
Kako mi je laskalo… Ugotovili smo, da to ni prava Kleopatra
in se odločili, da gremo dalje. Na koncu se mi je spet predstavil. Čudno pač… Drugi
trgovec nam je pokazal pravo. Sin pa je živel v daljavi rdeči napis. Šli smo tudi mimo rockcafeja... Spredaj veliki pinki ameriški avto in ogromna kitara...
Sprehajalna ulica je imela zelo široko promenado. Bilo je
obrnjeno kot pri nas. Kot bi bil ozki pločnik za voziti in širjave za
sprehajati… Na ulici polno palm. Čisto. Kamele. Najprej sem mislila, da je kip…
Vmesne vabitelje v nakupe smo ignorirali. Ali pa vljudno zavrnili, da gremo naprej. Ali da
bomo pogledali nazaj grede… Tako sva klepetali z gospo, da jih prav niti nisva
opazili.
Lep sijoč dan!
P.S.: Kdor išče, najde... Tudi Nemote...
Ni komentarjev:
Objavite komentar