Pišem na pomolu. Nog sicer nimam v vodi, ker je res
prenizka še zdaj zjutraj. Sonce mi sije v hrbet in me greje. Male jatice ribic
plavajo mimo. Morje je čisto mirno. Zdaj pa je ravno malo večja jata
priplavala! Kako se lepo srebrno svetijo. Kako so hitre.
Včeraj je sin privezoval čoln, pa je mimo čisto blizu pomola
plavala kar velika riba. Potem sva se hecala, da je bila velika do komolca. Ne
dvajset centimetrov. Ne pol metra. Res je bila velika. Ampak tako pa spet ne. Če bi jo ven potegnila, bi gladina vode padla. Oseka! Tako je bila velika!
Videla sem še dve mali kozici na kamnu. Pet centimetrov.
Ljubki sta bili. Z lepimi očkami!
Grem počasi na zajtrk.
In kavo…
Me je že čakala jajčka na oko… Kavica s priokusom nečesa
dobrega. Vanilije?
Super je pisati tukaj pri morju. Nežno mi valovi in me boža
s svojim enakomernim ritmom.
Obožujem morje. Rada ga imam. Lepo nežno se peni
na konicah valov. Zdaj sta ravno dva
galeba preletela nebo. Sonce počasi zahaja. Se skriva za oblake. Ti ga lahko
samo zakrijejo, ne morejo pa uničiti njegove moči. Veličine. Sonce je kot
sreča.
Kamen, na katerem sedim, ko pišem, je tako topel. V daljavi na drugi
strani so taki lepi beli nakravžlani oblaki.
Prej sva si malo sposodila čoln za krog. Zanimivo je bilo.
Sin dobro obvlada vožnjo. Prišli so neki valovi, večji kot običajno z odprtega.
Čisto smo v zalivu, ki je pravo zavetje pred takimi orjaki. Saj tako veliki pa
spet niso bili… U, kako naju je metalo!
Zvečer v mestu tako lepi sončni zahod! Žarki so žareli skozi oblake. Vse tiste ladjice in čolni in jahte. Nežno so se zibali. Risali so črne sence kot kontrast živosti barvitosti zahajanja.
Lep ljubek dan s priokusom sreče!
P.S.: Kaj pa to, ko je v Puli Tom Jones!
(https://www.youtube.com/watch?v=mSLXWXuch-4)
Ni komentarjev:
Objavite komentar