Vsak dan sem komaj čakala poštarja! Eh, ne poštarja, pošto!
Že davno, vsaj po mojem občutku, bi morala priti moja ljuba
revija! Pa nič! Pa še kar nič! Zdaj pa je končno prišla! Sveže dišeči listi. Komaj
sem čakala, da raztrgam folijo z nje. Si pustim branje za morje? Uh, malo
predolgo. Malo jo bom samo prelistala. Brala jo bom na plaži pod senčnikom. Taka
je bila osnovna ideja. Vendar me je kar premamila.
Elizabeth Gilbert!
Nepozabna fantastična knjiga. Jej, moli, ljubi. Tudi film se
mi je zdel dober, čeprav me je knjiga bolj navdušila!
Začela sem brati. Točno tako je! Pustila sem vse ideale, da
bom lahko to prebrala na plaži! Takoj želim vse!
Začne se tako, da v nas živi mala
ljubka ranljiva zverca, ki si želi samo malo nežnosti.
Res je! Imam zverinico v sebi! Zverino!
Ljubko prikupno bitje! Želi se cartati! Vse je res!
Berem dalje!
Gospa jo je vprašala, da ne ve, kaj ljudje mislijo s tem,
kako se imeti rada.
Če bi vzela žival iz zavetišča, kako bi ravnala z njo?
Dala bi ji toplo zavetje postelje. Zdravo hrano. Udobno
okolje, dom. Sprehode po soncu. Sveži zrak in vodo. Socializacijo, previdno, z
drugimi živalcami, ki ne grizejo. Dremanje. Nežnost.
Naklonjenost. Igro. In veliko
potrpežljivosti. Tako imaš rad žival.
Odgovorila ji je, da se mora začeti negovati, živalco v
sebi. S sabo naj ravna, kot z travmatizirano živalco, ki jo ima v sebi, kot bi
jo prinesla iz zavetišča.
Zverinica v meni že maha z repom! Igra! Igra! Igra! Skače! Sprehod!
Sprehod! Sprehod! Dremanje!! Uuuuuu! Cartanje! Cartanje! Cartanje!
Ljubeča nega danes, moji bonbončki! Cmok! Objem!
P.S.: Samo tvoj medvedek… za malo cartanja… (https://www.youtube.com/watch?v=89MihWd6zKk)
Ni komentarjev:
Objavite komentar