Vse je tako preprosto! Življenje je
lepo! Kaj si ti nor! Kako me včasih preseneti. Kar zaspati nisem mogla od
vznemirjenja! Pa nisem pila kave pozno. Samo rahli kapučino. Pa saj kava me
tako ne zaustavi! Če sem zaspana, zaspim.
Seveda rada raziskujem nove
kavarne. Zdaj pa me je privlačila stara znanka. Vse je v steklu. Zunaj čudovita
lesena terasa. Z velikimi kroglami prepredenimi z vejami. Lučmi, ki visijo z
dreves.
Tako sem zehala, ko je natakar
pristopil, da sem se kar opravičila.
»Veliko belo kavo.«
»Sploh ni dvoma,« ker sem tako
zehala, da se je bal, da ga bom pojedla. Potem pa mi jo je tako lepo dekoriral
z dvema srčkoma. Navdušena. Kako je lepo.
»Tako kot mora biti!«
Zunaj pa dež. Čas za raziskovanje
notranjosti. Spoprijateljitev s sencami. Božanje. Oproščanje. Včasih imam
občutek, da ko analiziram te stare rane, da jih samo odpiram. Da brckam tako
dolgo po njih, da jim ne pustim, da bi zacelile. Malo se spojijo, pa že spet
krampam z njih posušene kraste. Kaj če bi jim dala mir? Kaj če bi sebi dala
mir? Kaj če bi odpustila? Njim. Sebi. Vsem. Bolj sebi. Novih hobi: »nemrcvarjenje«
sebe. Zaupam.
Plešem na to pesem, ki igra zdaj.
Ne vem, kako bom plesala na naslednjo, ker ne vem, katera melodija bo za to. Se
lahko samo prepustim plesu? Ne pa že prej delam strategije za nekaj, kar sploh
ne vem kaj bo? Lahko opustim strah in zaupam, da karkoli bo, bo vredu. Bom znala
plesati. Če ne pa bom imporvizirala… Lahko samo zaupam?
Mislim, da sem prišla na svet s
tem namenom, da se naučim zaupanja. Ljubezni do sebe. Izražanja svoje prave
narave. Ustvarjalnosti. No ja, kar nekaj projektov, da mi ni dolgčas… Ma kje!?
Tako je preprosto! Jaz pa znam
zakomplicirati. Res. Pa kako nisem prej tega videla? Vse tančice so se
odgrnile.
Preprost dan poln užitkov,
zakladov srca! Ne se pozabit »pocartat«! (Osnove…) Cmok! Cmok!
P.S.: Samo človek sem... (https://www.youtube.com/watch?v=L3wKzyIN1yk)
I'm only human…
Ni komentarjev:
Objavite komentar