torek, 23. maj 2017

Strah z dvema strupnikoma...

Kaj pa to, ko je včeraj babico kača dobesedno napadla? Tako je natikač brcnila, da je letel na drugo stran mize! Vsi smo preživeli. Bila je želejasta. Plastična. Zelena. Močno zelena.

Sin jo je dobil v krogli. Platični. Naključno. Seveda sva takoj imela idejo, da bi jo lahko babici nastavila. Ona še edino pali na take stvari. Pretirano. Bi ji dala na ramo, ko bi pila kavo? Ne. To bi čutila, da je nekaj sluzastega. Vedela bi, da se nekaj motava okoli.

»Jaz se bom zaklepetala z njo. Ti pa ji naredi. Kamorkoli. Kačo. Nekam. To je bil glavni načrt.«
Potem sem se res tako zaklepetala, da sem čisto pozabila na zelenjačo strupenjačo. Sin mi nekaj pravi na tiho.
»Kaj?«
»Kaj?«
»Eh!?!«
Kar naenkrat pa začutim nekaj sluzastega v roki. Naredim se, da si moram zavezati čevelj. Lepo uredim kačo vijugasto obliko. Z glavo gor. Tako lepo se je prijela na krokse. Potem se še pogovarjamo. Ko začnem gledati v noge. Pa še babica pogleda. Kako je kričala. Malo brcnila. Potem pa vedno bolj, ker ni želela stvarca dol! Kar zraven nje sem cvilila. Od navdušenja…

»Pa sem videla da ni prava, pa si nisem mogla pomagati,« je rekla babica. Ni bila preveč jezna. Sploh ni bila.

Vseeno kateri dan je, vsak je pravi za norčije. Definitivno.

Imeli smo takega ful velikega plastičnega pajka. Za okras. Kako se ga je teta bala! Pa je videla in vedela, da ni pravi. Pa je vseeno bila jezna, ko smo ji ga kot otroci kje nastavili.
»Samo mi bejžte s to kugo!«

Na obisku pri tetah in stricih v Nemčiji so imeli sorodniki za ljubljenčka belouško. Kako čudno hladna je bila, ko sem jo božala. Uh, ne bi imela kače. To bi mi pa bilo skrajno neprijetno. V preži. Me bo pajsnila?

Česa se bojim?
Da ne bi živela polno.
Da bi živela rutinsko. Vsak dan enako.
Da bi ostali moji zakladi duše ustvarjalnosti neodkriti.
Da se ne bi izrazila skozi ustvarjanje, oblačenje, kuhanje, urejanje doma, materinstvo, odnos. Podrobnosti, ki štejejo.

Občuti strah in naredi vseeno.

Da ne bi potovala in odkrivala novih stvari.
Da bi me strah paraliziral. Omrtvičil. Zastrupil.
Da ne bi opazila lepo, dobro, pozitivno, smešno in zabavno plat življenja. ;)

Lep popoln dan izraznosti pristnega življenja, ki teče skozi tebe!


Love y all! 

Ni komentarjev:

Objavite komentar