Valovanje valov čisto blizu. Ne samo, da sem sedela pri
reki, še boljše! Bila sem čisto sredi reke! Kako dobro so to kreirali. Kavarna na
reki. Seveda me je že dalj časa nagovarjala, naj pridem. Končno se mi je velika
želja uresničila.
Že potka tja čisto ob vodi. Polno zelenih visokih dreves. Divje
valovanje reke, ki je hitro tekla mimo. Se kravžlajla. Včeraj je moral biti
nekje naliv, saj je bila deroča.
Seveda sem najprej hodila po kolesarski poti, ampak me je
gospod vljudno opozoril.
Sva že tu?! Stopnice dol. Mostiček čez. Vse v steklu. Kupola.
Že lani sva mislila iti tja, pa je bilo zaprto zaradi
renovacij. Škoda. Seveda sredi norenja od ene galerije do druge… na koncu pa
sva našla Picassovo sovo. Ljubko črno belo.
Kaj pa to, ko sva dobila kavo s penicami v zrak! To še pa
nisem doživela. Tako obožujem penice, ampak polno nabasane, v višino, to pa še
ne. Ljubi pa je dobil kavo v skodelici z dvojinimi stenami. Dizajenersko je
izgledalo. Videle so se skozi plasti. Kava. Svetlješa plat (življenja). Na vrhu
pa najboljše: smetana (ljubezen).
Kako sva pa sploh prišla do te kavarne? Seveda sem jaz
vprašala. (Ne.) Jaz sem gospo samo prijazno ustavila in rekla, da bi ljubi rad
nekaj vprašal.
Vse je bilo v znamenju valov, modrine reke. Najlepši pa še je bil napis pod skodelico... Temna stran je lepa... Saj vem. Malo po malo jo je treba osvobajati, da ne ponori. Spakira kovčke in izgine neznano kam...
Lep dan s ščepcem temnine...
Cmok! Cmok!
P.S.: Neznansko osvobajajoče... https://youtu.be/bv4q4Kk0Qr0
Ni komentarjev:
Objavite komentar