Danes pa je bil moj dan posut s čarobnim smehom. Neverjetno dolgo
(kaj dolgo… minilo je kot hip… malo… čisto pikico… majčkeno…) poležavanje v
postelji. Včasih je dan, ko so obveznosti tisto, kar me vseeno zvleče ven. Potem
pa mi ni niti malo žal. Kaki pogovori! Filozofski.
Zdaj pa je zunaj naliv. No ni ga več. Samo izlilo se je in
je šlo mimo. Malo sem pustila okna odprta. Zaradi sopare. Nič ni to. Saj verjetno
mi ni avta zalilo… ali odneslo. Prej pa taki veter, kot bi na ladji stala. Vse je
kar nosilo naokoli. Liste. Po cesti so cvetni lističi poplesavali naokoli v
vrtinčenju vetra.
Zdaj pa bi že morala davno spati. Nekaj mi je prekrižalo načrte.
Poskusi. Saj bo. Malo stanovanje smrdi po
arekini. Če ne pa ni hudega.
Sem čitalka želj drugih. Domišljam si, da vem, kaj si želijo.
Potem se pa tako obnašam. Predvidevam. Kdo je potem v odnosu s komerkoli? Igralka vlog. Sploh me ni tam… Opuščam vse, kar mi je pomembno. Slikanje. Ples.
Sprehode. Zakaj? Dnevnik. Jogo. Vem, da ne smem, pa me vseeno potegne. Nočem biti
kopija nekoga, ki mi je všeč. Samosvoja želim biti. Vsak dan sproti. No potem
pa je že čas, da nabrusim čopiče… Znova!
Jutri je nov dan. Kliše. Ampak vseeno. Jutri vzhaja novo
upanje. Naslikala bom sonce…
Lep čisto samosvoj dan… Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar