Življenje je polno čudežev in največji je življenje samo. Imamo dovolj zraka za vso življenje, tako da imamo vse, kar res potrebujemo. Kaj pa zares potrebujemo? Kaj si zares želimo?
Zdaj sem v svojem čudovitem domu, z
mojo čudovito Bliss – mojo »hudo« mačko in imam vse, kar res potrebujem. Vse. Imam
moj avtek, dovolj hrane in čudovite osebe, posebne osebe, ki me imajo radi, jaz
pa njih.
Kaj pa si v resnici želim?
Danes zjutraj sem bila spomnjena na
to. Suzan Ashley je napisala, da si ne želimo hiše, ampak varnosti,
zavarovanost in miru.
Želim si mir.
Želim si svobodo.
Želim si ustvarjanje.
Želim si varnost.
Želim si ljubezen.
To je to, kar si zares želim. Samo to.
In to je vse in hkrati največ. Ker če imam vse to, imam res to, kar je najbolj
pomembno. Mir, varnost, svoboda, ljubezen, obilje, ustvarjanje, pristnost,
srčnost, to najbolj šteje. To je moje največje veselje. Tako je to. In zdaj vse
to imam. Kar imam, tega mi bo še več dano. Zaupam to, ker to držim v svoji vibraciji.
Danes pa se veselim posebnega
projekta. Bom jutri poročala, kako je uspel in že komaj čakam, da se vržem na
delo. To pa bo zabavno v vseh pogledih.
Pri selitvi v dom, sem kupila čisto
nov pralni stroj, takega bolj ozkega, ker mi je dovolj. Vse smo naredili kot je
bilo potrebno. Odvili smo debele transportne vijake, priključili cevi za odvod
in dovod vode. Napolnila sem perilo in je javljal napako. Nikakor nisem razvozlala,
kaj je. Vse cevi sem pregledala. Vse odvila in preizkusila s prstom, če je kaj
v njih. Nikakor ni mogle ožeti perila in odtočiti vode. Tako sem prala vsaj
deset pralnih strojev, zraven pa si razbijala glavo, kaj mu ne gre. Vedno znova
sem vse pregledala. Voda pa še je vedno ostajala v njem. Govorila sem z vsemi,
ki sem jih srečala, kaj bi še lahko bilo. Potem pa je sin prišel na obisk. Dala
sva na čisto kratko pranje, tako je super prani stroj – ime mu je Viva – da še
ima vse ta kratke programe, ki jih obožujem od prej. Večinoma imam perilo samo
za splahniti, kar mi prihrani veliko časa, pa tudi energije. Tako sva s sinom
vse pogledala, še čaj sva si nesla v kopalnico in bila zraven tuš kabine, ko bi
naj izvrgel vodo. Mučil se je in mučil, pa nič. Še on je prej vse pregledal. Čakava,
da bo zdaj zdaj voda pritekla ven, pa spet nič. Celo z usti jo je poskusil
potegniti ven, pa nič. Dokler ni pogledal še na drugi strani priključka in
videl tam, da še je zamašek noter! V tisti cevi, ki pride v steno! Torej pralni
stroj ni bil čisto nič kriv, odvodna cev še je imela majhen moder zamašek v
sebi! Tako sva se smejala in prav oči sem imela napolnjene s solzami radosti,
ker res rada perem. Tako sem si že zdaj skoraj vsa oblačila preprala, da so
sveža in dišeča. Prej pa mi je samo umazano vodo noter v sebi zadrževal in nič
kaj ni dišalo, ko bi naj prišlo ven sveže perilo. Nič.
Mislim, da je podobno z odpuščanjem.
Lahko spuščam v sebe čisto vodo koliko želim z novimi idejami iz razširitvami
prebujenja srca, ampak če ne pustim staremu oditi, bom samo svežo vodo vedno
znova umazala s svojimi starimi mislimi zamere, zagrenjenosti, sovraštva in
jeze. Tega pa si več ne želim. Zdaj si želim, da bi bila čista kot izvirska
voda prosojna za sonce Ljubezni, da me napolni in skozi mene sije najbolj
močno, kar le lahko. To je moj namen. Odpuščam sebi sovraštvo, zamere, zajedljivost,
zagrenjenost, jezo, zlorabe in še vse ostalo. In odpuščam drugim. Zdaj. Če pa
še ne morem čisto odpustiti, pa sem vsaj pripravljena odpustiti. Tako je! Bog pomagaj
mi, da odpustim sebi in drugim, da začnem sveža in se veselim novega rojstva
sebe in Nove Zemlje, Nove Dobe Ljubezni – Srčnosti. To naj prevlada zdaj in za
vekomaj. Tako je!
Kaj še imam v sebi, kar smrdi po
zatohlem, zastalem in plesnivem? Danes to vse zračim in naj se v moje življenje
priteka radost, veselje, ljubezen in ustvarjalnost. Zdaj je moj čas. Uživam v
sebi. Uživam v drugih. To je zdaj moj čas prenove in radosti. Prebujenja.
Odpuščam si tudi, da nisem kot drugi,
da sem čisto posebna. Odpuščam si, da nisem takšna kot so me želeli starši ali
kdorkoli drug in sem ponosna nase, da sem samosvoja. Danes opuščam vso
sovraštvo, ki so ga gojili do mene nenamerno, saj so ga najprej čutili do sebe,
ko niso mogli izpolniti pričakovanja staršev ali pa so ga, pa so potem sami sovražili
sebe in svoje starše – projicirano pa je bilo name. Danes sem vsak trenutek
bolj in bolj prijazna do sebe. Kaj pa ljubim na sebi? Svojo sproščenost in
ustvarjalnost, iznajdljivost, praktičnost in hkrati eleganco. Rada imam svoje
ljubko življenje vseh pogledih.
Jutri bi si rada oblekla nekaj čudovitega,
kaj pa bi to bilo, pa ne vem. Bom že našla kaj. Privlači me bela barva.
Ljubek srčkan sijoč pristen lahkoten
živahen jasen igriv harmoničen miren varen bogat dan!
Vredna si vsega obilja Vesolja in
zdaj razpri roke in ga sprejmi! Juhu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar