Življenje je lepo!
Danes sedim pod veliko debelo staro vrbo, ki me ščiti s
svojo senco. Sedim čisto blizu vode, ribnika in to mi je tako lepo in
dragoceno.
Prav potrebovala sem oddih od vsega. Vsakdanjosti.
Natrpanosti. Samota mi prav prija. Včeraj se nisem poslušala, ko mi je vso telo
kričalo po tem, da si vzamem čas zase in sem šla komaj pozno popoldan na izlet.
Saj je res bilo fantastično, videla sem božansko lep sončni zahod.
Sva fotografa z res velikimi fotoaparati sta želela ujeti
vso to lepoto. Nagovorila sem ju, če čakata pravi trenutek. Res je bilo
božansko.
Kaj pa jaz? Čakam pravi trenutek? Saj v resnici ne bom
nikoli zares čisto pripravljena. V resnici se skozi učim in tudi, če bom imela
občutek, da sem pripravljena, se še vedno lahko bolj poglobim in se naučim še
več. Torej, pravega trenutka ni.
Res pa je, da me včasih tako nekaj vleče ali mi samo droben
glasek namigne: »Hej, kaj če bi to?«
Čisto tiho mi zašepeta in če sem preveč v vsakdanjosti, samo
zamahnem z roko in ga preslišim. Delam naprej, kar sem delala do zdaj. Kaj pa,
če so zvezde popolno poravnane točno v tem trenutku in je res božansko pravi
čas, da kaj uresničim? To je pravi trenutek, saj je intuicija glas ubranosti
vsega Vesolja.
Kaj če se ne bi toliko spraševala in bi samo preizkusila?!
No, dala vse od sebe. Saj nimam kaj izgubiti. Zares. Mogoče nekaj časa, ampak
izkušnje pa bodo neprecenljive in se je splačalo v njih vložiti čas.
Želim delati s srcem in dušo. Zaupam, da je samo to
prava pot. Vse drugo so bedni nadomestki. Do njih sem ravnodušna in me puščajo
prazno.
Vile so mi tako dobro rekle danes (Čarobne vilinske karte od
Doreen Vitrue), da če ne bom resnično to, kdo sem, da potem drugim sploh ne
dajem zares možnosti, da bi me sprejeli. Zato je kar najbolje, da sem to,
kdo sem. Tako je. Se popolnoma strinjam.
Spet sem opomnjena na obdobje mačke v svojem življenju. Sem
samosvoja in točno taka želim biti. Drugi pa naj tudi bodo.
Danes pa sem samosvoja tako, da sem šla na izlet ob ribnik,
kjer neznanko uživam. Lepo mi je, da imam čas zase. To mi je dragoceno in sem
to tudi zares potrebovala. Lepo mi je tukaj. Pravi mir je. Drevo na drugi
strani ribnika tako lepo šumi v igri vetra skozi njene liste. Drugemu drevesu
daje zavetje, ko sama tako veselo pleše s svojimi vejami v melodiji vetra. Vse
se tako lepo odseva v ribniku. Veter ga usmerja, da valovi, kot da teče v neko
smer. V resnici pa je v globini čisto mirno. Samo tako je vedno pri nas. Drame
se dogajajo na površju, v globini pa je neskončen mir, če sem se le sama
pripravljena ustaviti in se povezati z njim. Vedno je prisoten, samo včasih
ga malenkosti zakrijejo. Prav zato potrebujem naravo, da vidim, kaj je res
pomembno. Da me šumenje listja prebudi v mojo resnično pristno naravo. Kdaj
skoči kakšna riba iz ribnika in okoli nje se naredijo krogi, ki počasi
izginjajo in se širijo. Tako se v meni širi mir.
Zdaj je čas. Cvetenja. Uspevanja. Lepote.
Čas je. Čas je, da izbiramo več sreče.
Lep ljubek srčkan sijoč vesel prijazen topel strasten
sladek sočen jasen blažen iskren navihan čaroben dan!
Sledi svojemu srcu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar