Vedno znova dobim mravljince, žgečkanje, ko poslušam dobro
glasbo. Ni lepšega kot se prebuditi ob sončnem vzhodu in poslušanju moje
najljubše pesmi. Začetek mi je tako pri srcu, da jo lahko poslušam stokrat, pa
me vedno znova navduši.
Enako je v življenju, zakaj ne bi ponavljala stvari, ki me navdušujejo.
Sproti odkrivala nove. Se širila. Spet ponovila postopek. Malo osredotočanja. Ponovitev.
Pridige konec. Moj bog je srčen… Srečen. Notranji… Eh, pustimo to. Jaz sem
srečna!
Včeraj pa sem res bila po naključju pri maši. Zanimivo mi je
bilo, da je mašnik govoril o uresničevanju talentov. Če jih ne udejanjimo,
prikrajšamo vse druge za to darilo. Sebe pa za radost. Svoje talente je treba
deliti z drugimi. Včasih je treba vse poslušati s srcem, da sploh kaj slišim. Tudi
gospoda župnika.
Zdaj ko berem Josepha Campbella, govori o podobnem. (Enakem.)
Veliko se je pogovarjal s študenti. Ko jih je poslušal, je rekel, da se je
vedno našla tema, ki je bila zanimiva posamezniku. Takrat je celi oživel, oči
so mu žarele, govoril je z navdušenjem o tem. Sledi temu sijaju. Samo to je
pomembno. Sledi svojim talentom, tako presežemo svoje osebno obzorje.
Tako rada imam dneve polne sonca. Tako tople. Tako polne
martinčkanja. Vabljive: »Pridi, pogrej se malo pri meni.«
Kaj pa to, ko sem imela sadno torto za zajtrk? Z gozdnimi
sadeži?! Mmmmm, je bila dobra! Izjemna! Zdaj pa še pijem kavo v postelji. Sonce mi tako lepo greje celo mojo
spalnico. Kar srkam to toplino. Pišem. Potem pa grem slikati! Kaj ni življenje
polno lepote. Z vseh strani. Rada imam svoje življenje. Zadovoljna sem z njim. Točno
tu, kot sem zdaj. Čarobno je. Imam čudovito družino, sorodnike.
Sijoč sončen dan poln srečnosti in srčnosti!!! Cmok! Cmok!
Objem!!!
P.S.: Koliko časa nazaj sem odkrila to pesem… Še vedno mi je
všeč… Jimmy Cliff - I Can See Clearly Now (https://www.youtube.com/watch?v=MrHxhQPOO2c)
Ni komentarjev:
Objavite komentar