Malo tak, malo tak!!!

Ves grad me je očaral. Stopila sem skozi velika vrata v park. Iz zgornjega nadstropja sem videla velik zvonik na koncu drevoreda. Stala sem med krošnjami, ki so tako goste, visoke, da je sploh nisem videla. Zaupala sem, da bo tam. Samo sledim poti… Intuiciji.

Šla sem mimo lepega ribnička, ki je imel polno živo rdečih plavajočih listov na gladini. Lepo je bilo. Take ognjeno rdeče barve. Vodomet je prišel vodo visoko v zrak in pomirjal s svojim šumenjem kapljic.

Na robu so se slikali svatje in ženin in nevesta. Lepi so bili.

Uuuu, pot pa ni kar ravno do cerkve, ker nekaj delajo. Ne bi mogla splezati preko žive meje. Preveč gosta je bila in široka in pikasta. Pa sem prišla na moj prvotni parkirni prostor! Pri spomeniku sta dva popotnika ležala na klopci in malo dremala. Šla sem vse okoli. Zdelo se mi je bliže.

Stopila sem v tišino svetišča. Lepo lično je bilo vse poslikano v minimalistične slogu. Pisalo je, da je evangeličanska cerkev. Všeč mi je bila zgradba v dveh nadstropjih, sediščih na balkonih. Imeli so ogromne orgle in bobne. Zanimivo. Okna so tako lepo prosevala zunanje oblake. Njihovo belino in modrino neba.

Nazaj sem šla po drugi poti. Mimo blokov in hiš. Všeč mi je bila ena pol s kamna, pol gladka. Tako malo z zamikom. Moderna. Mislila sem, da se bom kje splazila nazaj do parka, pa so vsi imeli tako ograjeno.

Ven sem prišla ravno pred glavni drevored s čudovitim pogledom na grad. Lepe mini vrtnice. Na desni imajo polno otroških igral. Res imajo lepo urejeno tukaj. 

Prehodila sem veliko veliko več, kot že bi takoj pustila avo na mestu in šla peš čez park do gradu. Ampak, sprehajam se tudi rada! Tako da je pustolovščina imela vse!

Ni bližnjic in daljšnic, samo pot je posuta s polno lepimi srečnimi ljubkimi trenutki... Za nič na svetu jih ne bi želela zamuditi... To je čarobnost.

Lep pustolovski dan... Cmok! Cmok!

P.S.: Čutim čarobnost v zraku, ki se me drži ali me vsaj zasleduje...