Imela sem tako prijetne opravke. Kako prijazna je bila
gospa. To pa tako cenim. Rada imam tople ljudi. Pozdravljanje. Objeme. Zahvaljevanje.
Nasmehe. Toplino v očeh. To je za mojo dušo žerjavica. V kaminu doma mojega
srca. Tako lepo se iskri. Daje prostor bližini, prijateljstvu, resnični
povezanosti. Vsaka taka srčnost je poleno na to tlečo podlago globin. Postajam prosojna
za nevidno.
Vem, da sem na pravi poti (saj sploh ni nepravih poti…), ko
kar čutim mravljince. Dobim kar kurjo kožo. Takrat sem pretočna za radost.
Zanimivo je, kako mi sodelavka razlaga o svoji ljubezni. Tako
rada jo poslušam. Vedno me navduši, kako lepo se imata. Kako se cenita. Kako sta
si dragocena in kako sta hvaležna, da sta se našla.
Še prej pa je pomembno, da najdem jaz to uskladitev s to
večno srečo v meni. Potem je kaj takega sploh možno. Ker če hvalimo druge, smo
taki tudi do sebe. Če najdemo dobro v drugih, najdemo v sebi. Verjetno je
obratno. Najprej v sebi, potem to projiciram na druge. Od znotraj navzven. Reka
je v meni.
Slučajno sem slišala, da je treba potrpeti. Ne verjamem v
to. Iz trpljenja nikoli ne pride kaj dobrega. Samo še več trpljenja. Ne moreš
pričakovati, če sadiš osat, da bo zrastlo polje maka. Ali pšenice. Ali obojega
skupaj. Ali oljčne repice. Verjamem pa, da se poslabšuje, dokler ni tako slabo,
da res želim stran in saditi kaj drugega. Enako verjamem, da boljše ko postaja,
boljše postaja.
Včeraj se mi je zgodilo nekaj tako lepega (čisto
nepričakovano), da sem skakala od navdušenja po stanovanju in kričala zraven! Ko
me grabi, me zgrabi!!! Evforia! Življenje je dobro! Tako je to! Čarobno!
Še malo! Komaj čakam! Danes je ta dan!
Čaroben čudovit pristen dan!!!
P.S.: Srce že ve… Olivija Kjer je toplo (https://www.youtube.com/watch?v=0uyTGVSI4ZY)
Ni komentarjev:
Objavite komentar