Malo pogrešam mojega Rikija, da bi mi ležal pri nogah! Tota mrcina
moja mala! Kosmatinec!
Vozim se po avtocesti. Veliko! Čisto po omejitvah.
Po navadi teče vse tekoče. Takrat tudi vozim čisto normalno.
Včasih se promet zašopa. Čisto. Obstojimo. Na mestu. Nikamor.
Kot brezvertje.
Potem vozim malo hitreje, da nadoknadim.
Spet se zgosti. Ampak se vsaj pomikamo!
Točno tako se počutim glede mojih sanj. Vedno sem korak
bliže. Najraje imam umirjeno vožnjo, ki je lahkotna, brez nepotrebnega stiskanja
na plin in prehitevanja. Vem, da sem jim vedno bliže. To mi je v tako
olajšanje. Smer je prava. Prispela bom.
Zagotovo.
Zdaj pa gradim mostove do tja. In v tem neizmerno uživam. Če
je sonce: v toploti na koži. Če je dež: v poslušanju kapelj in šumenja. Če je
noč: v zvezdah in luni. Če je dan, v lepoti jasnosti. Vsak trenutek dneva je
lep. Sijoč. Sploh, če sledim svojemu sijaju.
Ob prostih dnevih, kot je danes, pa obožujem zavetje doma. Pitje
kave čisto počasi. V moji najljubši pidžami. Roza z malimi belimi kužki. In kociko!
Potem pa ustvarjanje! Komaj čakam, da dokončam slike!
Življenje je tako lepo v vsej svoji polnosti!
In živim srečno do konca svojih dni!
Pa še eno vprašanje za razmisliti, ki je v resnici pomembno,
tako pravi Abraham Hicks: »Se počutim boljše ali slabše?«
Boljše. In boljše ko postaja, še boljše postaja!
Popoln dan v vsej barvitosti, lahkotnosti! Daj nasmej se malo! Saj bo šlo! Ha! Ha! Cmok!
P.S.: Union J - Loving You Is Easy (Vem! Vem! Res je!) (https://www.youtube.com/watch?v=kjMNXpqmjb4)
Ni komentarjev:
Objavite komentar