Ovinki do srca!

Na pravi poti sem! (Tako daleč, da niti ne vem kam. Pa vseeno točno tu, kot moram biti...)

Danes sem tako uživala v slikanju. Imela sem malo časa. Res. Pikico proti večnosti. Mislim, da sem si skoraj več minut vse potrebno skupaj iskala, kot potem slikala. Vse. Čopiče. Liste. To si moram bolj pri roki pospraviti. Barve. Oglje. Vodo. No, dve vodi. Čisto in umazano. Potem pa je samo vzvalovilo v meni. Že je oglje vleklo debelo močno črto. Že sem mešala barve in uživala ob tem. Občutek je bil enkraten. Kontrasti. Oranžno modri. Otroci nas veliko naučijo.

Ne rabi biti veliko, samo da je pravo.

Slikanje je zame pravo. To resnično obožujem.

Ne vem kaj je danes, da me vleče bela barva. Pomerila sem si mojo najljubšo majico obleči - v rdeči. Pa sem se prav razveselila potem bele na balkonu. Vso perilo je že bilo suho. Zdaj pa se odlično počutim v beli.

Življenje je prekratko, da ne bi delala, kar ljubim.

Uživala! Lahko. Zmorem. Želim si! (Ne trpim rada po nepotrebnem…)

Dobro vem, kdo sem. Zdaj pa še samo tako živim.

Adijo, kot bi toplo vodo odkrivala na novo. Vse že vem. Veliko že vem. Veliko tudi ne vem. Ampak, če bi že živela polovico. Kaj polovico! Četrt od tega! Bi imela vrhunsko življenje. (Ne rabim odobravanja. Mali škratek, palček v meni že ve…)

Počutim se malo kot na zmenku. Spoznavam se. Veliko se smejem. Pojem. Plešem. Igram se. Rože na mizi… Čar raziskovanja... nenehno širjenje.

Super zaljubljen dan (v raziskovanje...)! Cmok! Cmok!


P.S.: Živi svojo zgodbo (https://www.youtube.com/watch?v=o8pQLtHTPaI)!