Nekaj je na tem pogledu na grad, na Ljubljanico, na lepoto
tega objekta. Starinskih zgradb ob reki. Sedenje v vetrini. To mi je popolnoma
všeč. Vem. Super se počutim. Čas zase. Kdo bi si mislil, da bom pisala iz
Ljubljane. Lepo je sedeti tukaj. Gledati valove. Sedeti ob kavi, piti čisto
počasi. Uživati. Pogled na tromostovje. Lepo je tukaj. Zanimivo.
Slučajno sem slišala na ulici dve gospe, kako sta govorili o neprisotni: »Tako ljubka, pa tako
prestrašena.«
Strah je cenen. Dobiš ga kjerkoli. Za pogum, samozavest se
moraš potruditi. Za ostalo pa lahko samo jamraš in tako ostane za vedno. S tem,
ko se pritožujem, se gibam v gugalniku. Mislim, da nekaj delam, pa sem samo na
mestu.
Kako bi utišala tega malega straheca v sebi? Tako, da živim
polno. Straši me. Ko pa ga pogledam, pa ima male ljubke očke, tako prijazne in
podoložne.
»Saj sem se samo hecal. Ti kar naredi po svoje,« mi reče
prijazno in s kančkom nagajivosti. Mežika.
Svet se spremeni s tvojim primerom (kako živiš), ne tvojim
mnenjem. To sem nekje prebrala. Kako bi lahko bila danes popolnoma srečna?
V resnici sem. Delam to, kar ljubim. Povrh v vijolično
pikasti obleki z napisom LOVE. Rdečimi čevlji s petkami. Mojo najljubšo
verižico. In seveda moja »taška«. Najljubše barve. Pa še mini uhančki, samo za
poudarek. Super se mi je sprehajati po ulicah. Vnašam malo barve v svet s
svojim nasmehom.
Najlepše pa je vedno priti domov. Brcnem dol čevlje. Si oblečem lahkotno pinki obleko. Se usedem na balkon. Uživam v poslušanju glasbe dežja in oddaljene nevihte. Vse diši po hladu, svežini, domačem. Lepo je biti v zavetju pred nevihto. Na suhem.
Čudovit dan poln najljubše glasbe! Cmok! Cmok!
Ni komentarjev:
Objavite komentar