Kako doživetje… Eno je, ko pogrešam morje in samo
razmišljam o tem, kako ga pogrešam.
Kako neverjeten občutek je, ko se zlijem v eno z njim. Ko me
objame z vso ljubeznijo oceana. Neskončnostjo. Toplino. Srčnostjo. Polnostjo.
Ljubeznijo. Aja, to sem že napisala. Odlično je. Neverjetno. Neponovljivo.
Občutek povezanosti. Enosti. Celovitosti.
Prvi skok v morje.
Včeraj me je samo rahlo pobožalo s konicami prstov. Samo
dalo mi je slutiti njegovo veličino. Danes pa me je posrkalo vase. Z vsem
srcem. Z vsem. Turkiznostjo. Globinami malo temnejše modre!
Z ljubim sva odkrila po naključju odlično plažo. S senčko. S
kamni. Z raziskovalnimi projekti – skalami – za ljubega, ki se neverjetno rad
potaplja. Najlepše pa še je bilo, da je bilo tam polno drevo ringlojev. Čisto
zrelih. Bio. Natur. Od rdečkastih, do rumenkastih. Pa dva udomačena galeba. Nič
gužve. Nič gnetenja z brisačami in ležalkami. Odlično.
Potem pa skok.
Dotik.
Vsa noter. Neverjetno hladen občutek, ki se spremeni v
vznemirjenje. Spet sem tukaj. Nikoli ne morem brez tebe. Res ne.
Ta zrak. Petje škržatov. Galebov v daljavi.
Že zdaj, ko pišem na terasi hotela, samo vidim morje v
daljavi, čutim ta topel zrak na koži. Nepopisljivo je. Obožujem z vsako pikico
telesa, duše, vsega, kar sem.
Poetičnost. Mesta. Zgodovinske stavbe.
Spodaj je bila betonska plaža, zato sva šla raziskovati
dalje. Res. Neobičajno. Ampak se je izplačalo. Odkriva sva vse zanimive plaže
blizu in daleč. Spontanost naju daleč pripelje.
Imela sva kosilo čisto ob morju. Fantastično je bilo. Lignji
so bili okusni.
Potem pa skok v morje. Osvežitev, ki je še prijala bolj kot
sladoled prej.
Pa potapljanje skupaj. Kako ogromno sipo sva videla.
Neverjetno. Čas se je ustavil, ko se je peljala mimo, valovila je mimo. Spreminjala
je barve. Neverjetno je bilo. Izjemno. Doživetje. Mislim, da sem kar dihati
pozabila. Kako lepi ježki. Ogromni. Vijolični z belimi konicami. Ribe. S črto
na koncu repa. Cela jata ribic, ki so plavale z mano. Ali jaz z njimi. Počasi
so se mi umikale. Ali se mi približevale. Bila sem del jate, ki so se srebrno
svetile. Vmes pa je priplavala kakšna večja riba.
Odlični večerja. Hobotnica v solati. Lignji in školjke.
Okusno. Morsko. Moj prvi izbor, ki ga je vseeno predlagal ljubi… sva se
ustavila ob plaži. Čisto blizu ceste. Lepo urejena. Voda je bila hladna, kot bi
skočila v izvir. Ali vsaj v Blejsko jezero… bolj ko sem plavala proti globoki,
bolj je bila topla. Kaj je tu nekaj narobe. Ponavadi je obratno. Plitvina se
prej zagreje. Zato sem kar vztrajala v globoki. Potem pa mi je kar sapo jemalo,
ko sem se približevala pristanku in brisači. Morala sem se prav zaviti noter.
Se usesti na tople kamne, da sem se zagrela.
Potem sem šla nabirati zbrušene koščke stekla za sina. Ko je
bil manjši, sva jih vedno skupaj nabirala v kakšnem zalivu. To me vedno
spominja nanj, kako nama je super skupaj. Pa pridem do potočka. Stopim vanj.
Voda kristalno čista. Hladna pa kot da je iz zamrzovalnika, ne hladilnika.
Planin. Izvirska. Takoj mi je kliknilo. Seveda! Kopala sem se v izvirski vodi,
ne morju! Sploh se ne rabim tuširati, ker me je že tako oprala čistost in mraz
potoka. Čistega kot kristal. Bom se pa kopala na drugi strani izvira, ker vodo
nese v levo…
Ne morem povedati, kakšen božanski občutek sproščenosti je
na morju. Obožujem .
Lep morski pozdravček! Cmok! Objem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar