Češnja na vrhu...

Nekako mi je vedno tako malo težko to poslavljanje. Od morja. Počasi si vzamem čas. Obljubim mu, da spet pridem. Čimprej. Usedem se kje blizu, da slišim valove. Zaprem oči. Sem samo tam. Tako dragoceni so mi ti zadnji trenutki. Vse to doživetje še želim vsrkati v srce. Del mene je. Za vedno.

Lepo je bilo. Raziskovanje ogromne cerkve. Kje je sploh vhod? Take lepe potke so vodile zadaj. Stopnice okoli. Slišalo se je žensko petje. Ogromna vrata. Notri pa prostranost. Minimalizem. Vse v rdeči opeki. Stene. Strop. Brez kiča. Marijin oltar desno. Edine barve, ki so bile, so bila stekla, ki so upodabljala križev pot. Prižgala sva svečko za ljube in harmonijo. Čisto nepričakovano neobičajna cerkev.

Smeh pri sadni kupi. Dobila sva tako veliko! Preveč sladoleda, tako nisva mogla pojesti. Na vrhu pa je bila tako lepa temno rdeča sočna češnja. Takoj me je spomnila, da je življenje kot sadna kupa, partner na njej pa je češnja. (Jaz bi pa imela sadno kupo samo s češnjami… Spet opomnik, naj sledim svojim sanjam… Zdaj mi je komaj kresnilo. Ampak bolje pozno kot nikoli…)

Ko sva bila na kavi čisto ob morju. V zalivčku. Na vseh mizah so imeli prižgane svečke. Morje je valovalo čisto nežno. Res romantično. zabavno. Vedno znova se je vrgla majhna riba ven: »Glej! Delfin! Delfin! Si ga videl?«

Vse te lučke v ozadju. V daljavi veliko mesto po celi obali. Kot male oranžne pikice, ki dajo slutiti prostranost. Ladje, ki se zibajo skoraj neopazno. Vse te lepe stare vile, ki so naju oba z ljubim prav pritegnile.

Sedenje na terasi. Palme. Labirint pred hotelom. V daljavi pa morje. Topel morski zrak. Vitke ciprese. Zajtrki. Kava. Srček na kavi.

Ravno, ko sva se usedla v avto, pa je bila nevihta. Kar naenkrat velike kaplje! Pobegnila sva zadnji trenutek v zavetje. Potem pa počasi domov. Lep dopust je bil. Nekaj čisto posebnega.

Pogrešala bom morje! Pridem hitro nazaj…

Lep nežen dan! Cmok! Cmok!

P.S.: Elvis Presley - Can't Help Falling In Love (https://www.youtube.com/watch?v=vGJTaP6anOU)