Včeraj sem si naredila kratko analizo občutenj, kako se zares počutim. Iz mene je vela reka nekih potlačenih čustev, za katere sploh nisem vedela, da so tam! Noro! Vou, vou, vouuu, stop. Kaj?!?
Očitno sem se šla
tako dobro skrivalnice ali maskiranje, da nisem niti sama opazila, kaj delam.
(Ali pa sem svoja čustva pojedla…) Ali pa sem se bolj pretvarjala, da ne vem,
kaj delam. Takoj, ko sem si dala čas in prostor, da si odgovorim v resnici, je
vse udarilo ven! Kot plaz v meni, neustavljiv!
Samo sekundo je bilo
potrebno. Telo res ne laže. Rada bi ga bolj občutila. Poslušam se. Velikokrat
zaznam, da imam dovolj, pa sem še kar prisotna. Fizično. Telesno. Z umom in
dušo pa že davno ne več. Lahko sem bolj iskrena do sebe. Nikomur ne koristim, če
sem samo tam, in ne sodelujem. Najmanj pa sebi. V srcu potem gojim zamero, do
sebe, da nisem šla in do drugih, da moram biti tam in se narejeno smehljati.
Ali se skoraj pogovarjati. Pa kaj, če rabim čas zase. To si želim tudi dati. Če
pa rabim družbo, pa si želim dati to. Ne rabim se opravičevati. Ne rabim se
dokazovati. Nisem plačana po urah (pa tudi če bi bila), koliko časa bom tam
preživela, da bom potem za vsako uro dobila četrt točke. Ni vredno. Udarja mi
vsepovsod ven. Na zdravju, na duši, na umu z nemirom. Moje vse ni v harmoniji
in potem sem prav lepljiva za vso nesnago. Tega pa nočem. Želim, da sem ubrana
harmonija pretoka življenja. Ljubezni.
Zdaj se odločam za
svojo srečo. Svobodna volja je moja prva pravica!
Ljubeč ljubek srčkan
srečen pisan miren lahkoten spontan radosten radodaren razkošen navihan
harmoničen edinstven sočen bogat divji dan poln božanskega obilja.
Kaj če je edina
resničnost obilje, vse ostalo pa si le predstavljamo kot pomankanje ljubezni do
sebe?! Odpri se vsemu obilju, ki je zate – zdaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar