Veter v laseh! Za zraven!

Včeraj je bil malo pester dan! Spala sem ravno prav dolgo, da sem zamudila neko predavanje, ki me je zanimalo. Ampak ne čisto!  Opa! Seveda sem s kolesom hitra kot blisk. Uživam v vetru v laseh, v hitrosti, v skokih… Seveda sem se morala peljati čez lužo, ker je to tako zabavno. Fjuuuu!

Prišla sem še ravno pravi čas, da sem ujela vse, kar sem želela videti. Super je bilo! Bila sem navdušena! Sploh nisem opazila in ni bilo pomembno, da sem imela veter v laseh še kar zraven… Malo me je sluštralo!

Čisto blizu mojega kolesa je simpatično bitje privezovalo psa. Saj je bil prijazen. Pes. Bitje pa je imelo lepe rumene čevlje. Ljubko. Saj sem prišla mimo, brez da bi kogarkoli povozila…

Nisem točno vedela, kam bi šla na kavo. Ustavila sem se kar na poti, ker sem želela vedeti, kako imajo urejeno notri. Ravno sem ujela telefonski pogovor. Dami sva Pri damah. Všeč mi je bilo.

Kavarna je prostrana. Široka. Gospa je tako prijazna. Dobre volje. Imajo posebej urejen kotiček. Pusti kotiček! Veliko sobano! Samo za kavice! Vintage. Obožujem! Drugače nudijo zdrava kosila. (Tudi vegetarijanska.) Vzdušje je bilo prijetno, že ko sem vstopila.

Prijeten foteljček, sonce, ki mi je sijalo skozi okno… me grelo po ličkih. Počutila sem se tako domače. Dami sta nekaj šepetali… ravno prav, da nisem nič slišala, da sem lahko pisala.

Z užitkom sem spila svojo kavo. Potem pa sem želela odkleniti kolo. Kje so ključi? Imam res veliko torbico. Vse sem pregledala. Nič. Po žepih jakne. Ni. Ne me hecat! Naredim en krog po kavarni. (Saj je bila lepa, nič nimam proti, še večkrat bom prišla… ampak zdaj bi šla domov...) Ni! Kje so ključi?

Zunaj sem še pogledala enkrat. Sem se že videla, kako grem nazaj po cesti in iščem ključe. Nikoli jih ne bi našla… ali pač?

Prej sem bila v pekarni. Moj zajtrk danes. Na koelsu... Pa na predavanju. Pa čez most in nazaj.

Pogledala sem še enkrat v torbico. Tam so bili! Ampak v vrečki zraven štručke! Kako sem se morala smejati! Kako je to možno!? Neverjetno!

Seveda poslušam, s pinki slušalkami, Abrahama (Esther Hicks), ker je tako zabaven (so zabavni!)! Ne vem, kako sem se uspela zamotati v ta kabel, da mi je cuknil telefon iz torbice in samo slišala sem odmev, da je nekaj padlo. Ustavila sem se. Meni? Ni bilo več glasu! Iščem, kje je moj telefon. Prijazna gospodična mi ga je že podala, ko še niti slutila nisem, kje je…

Vse se je dobro končalo (malo črtica na ekranu... skoraj nič... vsi smo celi...)! Obožujem svoje dneve, ko sem mi kar dogajajo neke smešne stvari.

Ljubim svoje življenje. Tako je lepo. Rada imam te odtenke pisanosti! 

Ljubek pisan dan! Pristen do vesolja!

P.S.: Bi se dalo biti danes malo "žleht". Tako, za občutek živosti... En Vogue - Free Your Mind (https://www.youtube.com/watch?v=i7iQbBbMAFE)

P.S.: Na kavi se mi je pojavil znak jing jang. Kaj to pomeni? Zanimivo. Harmonija v meni...