Kako je lepo izkorisiti te dneve sonca in sedeti zunaj. Kako
lepo vetrc piha. Po celem tednu, ko sem se počesala (hecam se)… mi je veter
razkuštral lase. V polnosti. Z vso silo. Kako je to fajn. Obožujem ,ko em
narava počeše po svoje. Tako paše. Sonce in potem vetrc, da me hladi. Dovolj
toplo je še za sedeti zunaj.
Ob svoj jutranji obred pitja kavice sem pritegnila
neverjetno osebo! Kako je zanimivo, ko mi je ralagala, kaj se ji je zgodilo.
Kar naenkrat se je znašla v bolnici, kjer so jo potem dali v umetno komo, da je
okrevala.
Res moramo priti do takega pretresa, da nas življenje strese
z vso močjo, da smo pristni? Da delamo, kar si želimo? Da si upamo biti to, kar
že v srcu vseskozi vemo, da smo? Nas res mora nekaj tako močno zamajati, da
obležimo, nemočni? Smo potem upravičeni od okolice, da smo srečni? Mislim, da
ne. Mislim, da je edina oseba, ki je odgovorna za nas, mi sami. Samo malo nam
manjka poguma. Pa vaje. Pa nežnosti.
Ne da prikolovrati oni grobi del z nas: »Pa sem ti rekla, da
se zbaši s sedežne! Imaš, da letaš okoli kot nora! Sladoled??? Pa kaki sladoled!
(Uživanje potem, ko boš popolna. To pa tako ne bo nikoli! (Ker vedno rastem…)
Gremo! Čop! Čop!)«
»Hvala, ker deliš z mano. Mislim, da bom še kar naprej
uživala. Popolna sem
nepopolna in se sprejemam v polnosti. Uživam v tem, kar sem zdaj. Tudi, če nikoli ne bom popolna. Ne rabim biti. Ker je to moj napredek,« in že listam revijo dalje s sladoledom v roki… ali kavico… ali čajčkom…
Življenje je prečudovito!
nepopolna in se sprejemam v polnosti. Uživam v tem, kar sem zdaj. Tudi, če nikoli ne bom popolna. Ne rabim biti. Ker je to moj napredek,« in že listam revijo dalje s sladoledom v roki… ali kavico… ali čajčkom…
Včeraj je bilo tako smešno, ko je nekdo rekel, da si je
želel biti pristen, kot jaz. Pa ni znal. Ker mu manjka vaje. Če sebe ne poznaš,
kdo pa te?!
Res mora priti nevihta, ki nas upostoši, da lahko gradimo
naprej bolj pristno? Komu želimo ugajati, če pa jim tako ne moremo nikoli v
polnosti. Nikoli. Ni bolj pomembno, da smo srečni. To pa lahko. Nad tem pa
imamo kontrolo.
Pridiga končana.
Svoboda!!!
Svoboda!!!
Lep sijoč dan poln srčnosti in srečnosti!
P.S.: Smo še živi, ali samo vegetiramo? Bi šlo kaj bolj v smeri pristnosti danes? Malo pa že! Čop! Čop!
Ni komentarjev:
Objavite komentar