Z besedami niti približno ne morem opisati žarenja neba! Kot
bi zakurila ogenj, a ne bi bil oranžkast, ampak bi se rumeni plameni nežno
dopolnjevali. Sonce so zakrili oblaki. Nekaj še jih je ostalo od včeraj…
Neverjetno lepo je bilo poslušati dež na strehi! Koliko kapelj!
Kakšen pomirjujoč zvok narave! Zaspala sem kot angelček!
Danes pa se je toliko razjasnilo, da sem lahko pokukala iz
stanovanja. Saj sem prej tudi. Z dežnikom. Samo ni taki čar, ko si potem vodo
vsepovsod malo nalijem. V torbico. Po jakni. Po stolu v avtu. Čez celo obleko…
no, vsepovsod… Dež ali karkoli me ne ustavi, da sem srečna! J
Zanimivi oblaki so bili. Puhasti. Razvlečeni. Zabrisani. Raztegnjeni.
Megleni. Samo na vrhovih hribov. Sivi. Močno temno sivi. Beli. Rozasti od
zahajajočega sonca. Ti so ustvarjali tako lepe odseve v reki.
Cela jata labodov je preletela gladino. Čisto ob robu, sem
videla črne labode. Mislila sem, da od mraka, ker sem se že vračala proti
kavarni… Bliže, ko sem prihajala, bolj mi je postajalo jasno, da v resnici niso
beli! Ker je bila snežno bela mama malo stran (ali vsaj varuška)! Pazila je na
štiri ljubke mladiče (To ni tako kot piščanček! To so že veliki, ogromni ptiči!).
Oblaki so v obliki srčkov, oči, angelov, plavalca, sladkorne
pene, matere narave… Eni oblaki pa so mokri. Taki me je danes dobil, samo sem
bila v zavetju kavarne… potem pa avta!
Ni to zanimivo v življenju, da vedno bodo neki oblaki, lahko
tudi nevihtni. Vseeno pa vsak dan vzide sonce. Vseeno pa v srcu vem, da je ne
glede na sivino, vedno vse dobro. Vse je celo v moje najvišje dobro. In več
dobrega, kot dopuščam, več bo prišlo.
Zadnje čase pa se mi tako zdi, da skozi sije sonce. Tudi ponoči!
Sončen dan v srcu, moji dragi! Ly! Cmok! Cmok!
P.S.: Razgrnimo skupaj zavese danes! Od znotraj navzven! Sledi
svojemu siju! Sara Bareilles - Brave (https://www.youtube.com/watch?v=QUQsqBqxoR4)
Ni komentarjev:
Objavite komentar