Vsak dan novi! Oooopa!

Včeraj je bilo toliko rdečih luči, da sem zamudila sončni vzhod. Ne! Zahod! Ali bi ga, če me ne bi semaforji ustavljali. Pa sem lepo tri rdeče luči zaporedoma videla, kako sonce tone za lepo Pohorje. Če bi pa samo peljala, pa bi ga res zamudila, ker bi bila nekje vmes, kjer se ne bi videlo.

Potem pa je reka tako lepo odsevala to zahajanje zlatih barv. Najprej v toplih tonih, potem pa vedno bolj srebrnkastih. Hladnih. Račke so se odpravljale spati. Bilo je izjemno.

Bom potem blogala, ker zdaj sonce ravno zahaja in ne bi rada tega zamudila!!! Komaj čakam, da se usedem potem na kavi in pišem. Obožujem pisanje. In ta plavajoči pomol. Samo to še napišem!

Danes se mi je zgodilo isto. Skoraj. Odočila sem se, da grem na zelo lepi kotiček ob reki čisto blizu. Zalivček… Opa, sonce zahaja na drugi strani. Se ne bi lepše videlo z drugega rečnega brega? Na drugi strani reke… Zavila sem tja. Seveda se je videlo odlično! Vrane so gnezdile na krošnjah za mano. Vsake toliko me je preletela katera in tako lepo jih je bilo videti od spodaj z razprtimi krili. Izjemne so bile. Tako samosvoje in svobodne na nebu.

Po tej izkušnji sem se odločila, da moram danes malo prej od doma. Da ne bom videla sončnega zahoda na križišču cest. Želim ga videti točno takrat. V tisem trenutku, ko gre za breg in pušča zlate sledi na reki. V bleščanju tisočih odsevov. V siju valov.

Sedela sem tam na klopci… Ne morem povedati, kako ljubezen sem občutila. Kakšen mir. Kakšno povezanost. To je čista idila! Bolj ko sem opazovala tam naravo, bolj je dihala skozi mene. V meni je naraščala taka radost! Tako veselje! Bilo je izjemno! Čutila sem v sebi, globoko. Vse je dobro. Vse je v moje najvišje dobro. Vse se odvija točno tako, kot mora biti. Vse je izjemno! Kaj izjemno! Čarobno! Pa kaj čarobno! Popolno!

No. Čas se je približeval! Za poskus dva. Vedno je fajn, ko že imam nekaj podlage in sploh izkušenj, kaj ne bi rada… Uh, kaj pa če bi šla na moj najljubši kraj. Malo je vožnje! Mogoče pa mi bo uspelo priti še pravi čas. Kaj pa če ne? Potem pa bom šla gledati čudovito nebo po zahodu… Bom pa šla na kavo… samo. Pa super! Grem vseeno!

Celo pot po avtocesti sem bila tako srečna! Samo zato, ker je je bilo sonce visoko. Ne fejst visoko, ampak nad obzorjem! Bolj ko sem gledala v ogledalo, kje je sonce, bolj ga nisem mogla videti. V nobenem ogledalu. Je pa ožarjevalo celo cesto. Dokler je vse bilo v zatih odtenkih, sem vedela, da še ni zašlo. Nisem še prepozna! Priprljala sem se neverjetno hitro. Vse je šlo gladko. Sonce še je bilo centimeter nad hribovjem. Bilo je izjemno.

Zdaj pa pišem s tega pomola. Plavajočega. Zdaj pa najboljši del! Kava! Malo še grem pofotografirati okolil… Pa tako lepi labod je mimo plaval. Kako je bil lep, ko je iz sence plaval v sončni zahod...

Kako je lepo tukaj v kavarni. Prnesel mi je tako lepo lučko, ki sveti izjemno. Spreminja barve… Tako lepa luna je. Ozka. Tanka kot las in tako lepo žari… Adijo, kako je lepo. Tako lepa žareča luna je. V obliki črke C. Samo zrcalno… Čisto tanka kot las. Kaj bi zamudila, če bi šla kar doma malo ven!

Obožujem! Neverjetno. Izjemno. In tako mi je fajn tukaj. Res je lepo. Kaj lepo. Božansko…

Neverjetno. Čarobno je. Še lepše kot zadnič. Vsak dan je izjemen! Vidi se že prva zvezda. In ta čuddovita luna! Še malo, pa bo zašla. Izjemno lepo!čarobno. kako je to mogoče, da je še vedno lepše. Še vedno me osupne! Res je lepo!

Ta lunin las, ki vedno bolj žari rdeče, tudi zahaja. Kaka lepota! Še malo pa bo zginil za obzorje. Zdaj je čisto blizu. Nekaj čarobnega je na tem mestu. Mogoče tudi late macihato z okusom lešnika… Takega lepega sončnega zahoda lune pa še nisem videla! Izjemno. Zdaj je še samo pol ven kuka! Bolj ko se je skrivala, bolj je bila rdeča…

Kako lepo doseva mesto te lučke v vodi.

Izjemno čaroben srečen dan v polnosti!

P.S.: Hajde da norimo! Hajde, da ludujemo! Tajci - Hajde Da Ludujemo
 (https://www.youtube.com/watch?v=e25_3FuQWHg)