Prejšnji teden sem slikala. Morje. Razburkano morje.
Sliko imam že en teden obešeno na steni. Komaj včeraj zvečer
sem videla, da luna zahaja ali vzhaja iz te modrine.
Zdaj pa jo gledam in vidim polno zaobljeno lunico. Ta je nad
gladino. Potem je ena ogromna luna, ki vzhaja. Zraven pa še je ena mogočna
cela. Zanimivo je, da sploh nisem slikala lune. Naslikala sem cel ciklus lun,
pa sploh nisem vedela. Videla. Do tega trenutka. Zdaj, ko še opazujem morje,
vidim, da še je ena potopljena.
Simbol lune? Ne vem. Ne spoznam se. Zame pa pomeni ženskost.
Lahko je zakopana pod gladino, da se je sploh ne opazi, lahko počasi vzhaja ali
je lepo vidna in polna. Zanimivo.
Slikam morje. Valovanje. Pršenje vode.
Zjutraj pa sem še našla pesem, ki me spominja na valovanje…
Tih vetrc poigrava se med trsi,
zaliv leskeče se kot mrtva riba,
gladina morja svilnato se vzgiba
kot živa bluza na dekliških prsih.
Spoznavam te z zvedavostjo otroka:
še včeraj, morje, si ves dan divjalo,
v srebrnem besu goltalo obalo,
zdaj nežno jo spet boža tvoja roka.
Z zaupanjem bi rad ti vanjo segel,
začutil v njej vso silo oceana,
vihar in mir, se vprašal: Sem kje vmes?
Bo zgodba dveh, bi vprašal se, končana,
ko tudi moj vihar se bo polegel?
Morda bo vse, kot je, le manj zares.
Ciril Zlobec
Lep dan poln valovanja ljubezni, moji srčki! Cmok! Cmok!
P.S.: Hej, to je tista knjiga s srebrno obrobljenimi listi, ki me je klicala. Čisto sem očarana! (Ciril Zlobec: Samo tan dan imam, leto izdaje 2000)
Ni komentarjev:
Objavite komentar